1 / 26

Distributivna pravičnost – pojem, načela, teorije

Distributivna pravičnost – pojem, načela, teorije. Pojem pravičnosti. Pravičnost/krivičnost je temeljni atribut družbenih praks in ustanov. Kaj vse je lahko pravično oz. krivično?

keegan
Download Presentation

Distributivna pravičnost – pojem, načela, teorije

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. Distributivna pravičnost – pojem, načela, teorije

  2. Pojem pravičnosti Pravičnost/krivičnost je temeljni atribut družbenih praks in ustanov. Kaj vse je lahko pravično oz. krivično? Ljudje, dejanja, kazni in nagrade, sodniki, razsodbe, izidi, dogovori in pogodbe, predpisi in zakoni, davčni, zdravstveni, pokojninski in izobraževalni sistemi (redni-izredni študenti, zunanja diferenciacija,...), ocene, plačna razmerja, socialni transferji, volilna zakonodaja, politični ukrepi, svetovna gospodarska in/ali politična ureditev, vojne,...

  3. Nekaj aktualnih slovenskih razprav Kakšna bi bila pravična • plačna razmerja med različnimi poklici (državnimi uradniki, sodniki, zdravniki, univerzitetnimi učitelji,…) • sistem plačevanja cestnin (cestninske postaje, vinjete, satelitsko sledenje,…) • morska razmejitev med Slovenijo in Hrvaško • merila za vpis v srednjo šolo ali na univerzo

  4. Distributivna pravičnost Katero načelo naj uravnava delitev družbenih koristi in bremen? Vsakomur enak delež skupnega družbenega bogastva (radikalni ali strogi egalitarizem) Vsem (čim bolj) enako izhodiščno priložnost za blaginjo (blaginjske teorije pravičnosti) Vsakomur po njegovih individualnih zaslugah oz. prispevku (meritokracija) Vsakomur po njegovih potrebah (komunizem) Vsakomur to, kar si je pridobil upravičeno oz. na pošten način (Lockov in Nozickov libertarizem)

  5. Radikalni ali strogi egalitarizem Porazdelitvena shema je pravična, če vsakomur dodeli enako raven oz. količino materialnih dobrin in storitev. Predpostavka: vsi ljudje si zaslužijo enako spoštovanje, le-to pa jim najbolje izkažemo z zagotovitvijo enakega deleža družbenega bogastva. Dve dilemi: kaj je merilo bogastva in ali naj shema zagotavlja, da je bogastvo enako(merno) porazdeljeno vseskozi ali zgolj v izhodiščni, ničelni točki?

  6. Težave z načelom enakosti v količini dobrin – če vsakomur pripadata dve jabolki, štiri hruške, deset krompirjev, eno kolo,… ne glede na njegove individualne preference, bi lahko bili v tej shemi vsi na slabšem, kot če bi upoštevali preference ljudi. Alternativna formulacija: enakost v ravni blaginje. Časovna razsežnost – zgolj izhodiščna (ljudem je treba zagotoviti enak izhodiščni delež materialnega bogastva, potem pa jim dati proste roke, da z njim počnejo, kar hočejo) ali nenehna enakost (vsakomur je treba zagotoviti enak dohodek, kot ga imajo vsi drugi, v vseh obdobjih življenja)?

  7. Pomanjkljivosti radikalnega egalitarizma (i) Neupravičeno omejuje osebno svobodo; (ii) Ni najboljši izraz načela moralne enakosti; (iii) Nasprotuje načelu zaslužnosti; (iv) Enakost v dohodkih je lahko neoptimalna z vidika maksimizacije osebne blaginje.

  8. Rawlsovi dve načeli pravičnosti V izvornem položaju bi ljudje izbrali naslednji dve načeli za uravnavanje osnovne strukture družbe (tj. načeli za pripis osnovnih pravic in dolžnosti ter delitev koristi od družbenega življenja): • Vsakdo je upravičen do kar največje količine osnovnih svoboščin, ki je še združljiva z enakimi svoboščinami vseh drugih. (2) Družbene in ekonomske neenakosti morajo biti v prid vsakomur, v prvi vrsti ljudem s socialnega dna, in povezane s položaji in službami, ki so vsem enako dostopni.

  9. Leksikalna razvrstitev Političnih pravic in svoboščin posameznikov ali skupin ni dopustno žrtvovati zaradi povečanja skupne ali povprečne blaginje ali bogastva. Načeli sta razvrščeni po leksikalnem redu, kar pomeni, da je izpolnitev prvega pogoj za veljavnost drugega. Tudi če bi bile torej ogromne razlike v bogastvu, denimo, v prid tistim z družbenega dna, bi bile kljub temu krivične, če bi revnim praktično onemogočale izvolitev v politične položaje ali sorazmerno zastopanje njihovih političnih interesov.

  10. Pravičnost kot poštenost Rawlsovi dve načeli pravičnosti (prvo, načelo enakosti in drugo, načelo razlike) torej strogo zapovedujeta enakost ljudi v temeljnih pravicah in svoboščinah (tu razlike niso dovoljene), dopuščata pa družbene in ekonomske neenakosti (npr. razlike v dohodkih in bogastvu), vendar le, če imajo od njih korist (tudi) ljudje z družbenega dna – če nagrajujemo produktivnost ali prizadevnost ljudi, bodo produktivni in prizadevni zaslužili več kot neproduktivni in neprizadevni, ker pa bo tovrstna spodbuda povečala produktivnost in pospešila gospodarsko rast, bodo imeli v končni fazi, posredno korist od nje tudi premalo prizadevni in neproduktivni. Na splošno velja – neenaka porazdelitev družbenih dobrin (svobode in priložnosti, dohodkov in bogastva ter samo-spoštovanja) med ljudi ni krivična, če imajo od nje koristi vsi, tudi tisti z družbenega dna, in če ne temelji na moralno arbitrarnih razlikah med ljudmi.

  11. Rawlsov argument za dve ‘načeli razlike’ V okoliščinah nevednosti o tem, ali smo nadarjeni, bogati, pametni, spretni, izobraženi, belopolti, moški ali ženske, itd. ali ne, bo najbolj razumna izbira maksimin strategije, tj. odločitev za razdelitveno shemo, ki kar najbolj povečuje koristi tistih, ki imajo od nje najmanj koristi. Očitek: maksimin strategija res najbolj zmanjšuje tveganje, toda ali je zato njena izbira tudi že najbolj razumna?

  12. Potencialno sporni elementi ‘pravičnosti kot poštenosti’ Pravičen je vsak izid poštenega dogovora, tj. vse tisto, o čemer se bodo uspele med seboj sporazumeti svobodne, enake in nepristranske osebe. Svoboda – dogovor med strankami v izvornem položaju ne sme biti vsiljen ali zmanipuliran. Enakost – vse stranke so enakopravne oz. enakovredne udeleženke procesa dogovarjanja Nepristranskost – nihče ne pozna podrobnosti svojega obstoja ali osebne identitete, na voljo so jim zgolj najbolj splošni podatki (da so razumni akterji s specifičnim pojmovanjem o dobrem in temu ustreznimi življenjskimi načrti, člani skupnosti, motivirani za dogovor o pravilih skupnega življenja,…)

  13. Izbor izza ‘tančice nevednosti’ Tančica nevednosti naj bi zagotavljala nepristranskost, ta pa osnovno poštenost pogajalskih izidov (pravila skupnega življenja ne smejo biti pisana na kožo čisto določeni skupini prebivalcev, niti ne smejo odsevati posebnih interesov, ki bi bili lahko posledica nezasluženih in zato moralno samovoljnih/neutemeljenih neenakosti med ljudmi): Ponazoritev z razdelitvijo torte – če bi morali razrezati torto ne vedoč, kateri kos bomo dobili (tj. v razmerah, ko bomo z enako verjetnostjo dobili katerega koli od njih), bi jo bilo najbolj razumno razrezati na kar se da enake dele.

  14. Očitki teoriji pravičnosti kot poštenosti (i) v izvornem položaju bi bilo bolj razumno od predlaganega maksimin načela (maksimiziranja najmanjše pričakovane koristi) izbrati strategijo, ki maksimizira povprečno ali največjo pričakovano korist. (Harsanyi) (ii) Načeli pravičnosti legitimirata obsežno redistribucijo družbenega bogastva v obliki davkov, to pa grobo posega v pravice in svoboščine posameznikov (Nozick in libertarci) (iii) Načelo razlike ne nagrajuje zaslug – nekatere razlike v dohodkih in bogastvu so zaslužene in zato pravične, tudi če ne izboljšujejo položaja najbolj revnih; načelo razlike spregleda, da so določene razlike v družbenih dobrinah posledice dobrih odločitev enih oz. slabih odločitev drugih ljudi; (iv) Načelo razlike ne kompenzira ljudi, ki trpijo za določenimi oblikami prikrajšanosti (hendikepiranost, šibko zdravje,…) (Nussbaum) (v) Družbo razume kot skupno, vzajemno koristno podjetje – kdor ne prispeva, je iz dogovora izključen (vi) Predmet dogovora v izvornem položaju je razdelitev primarnih dobrin (tistih stvari, ki si jih vsak razumni akter nujno želi ne glede na to, kaj drugega si še želi in kakšne cilje si je v življenju zastavil), a ta pojem ostaja nejasen

  15. Dworkinovo pojmovanje pravičnosti kot enakosti virov Porazdelitvena shema je pravična, če so neenakosti v porazdelitvi dobrin posledica različnih odločitev ljudi, ki so na začetku razpolagali z enakimi viri, in ne razlik v družbenih okoliščinah, za katere niso ne zaslužni in ne krivi. (Dworkin ponazarja to z modelom dražbe družbenih virov, pri kateri vsi sodelujemo z enako kupno močjo.) Če se nekdo odloči, da bo več in bolj trdo delal, da bi več zaslužil, bi mu bilo krivično ta dodaten zaslužek odvzeti in ga dati nekomu, ki je raje izbral krajši delavnik, ker pač bolj ceni prosti čas. Ljudi, ki so po naravi, torej ne po lastni krivdi prikrajšani za zdravje, talente, ipd., bi morala shema odškodovati (Dworkin uporabi prispodobo zavarovalne premije za primer prikrajšanosti, iz katerih bi se financirale odškodnine.)

  16. Na zaslugah temelječa načela pravičnosti Porazdelitvena shema je pravična, če razdeljuje dohodek v skladu s tem, kakšno plačilo si kdo zasluži za svoje družbeno produktivno delo, prizadevnost in/ali prispevek. Teorije, ki kot merilo pravičnosti postavljajo zaslužnost, se med seboj razlikujejo po odgovoru na vprašanje o temelju zaslužnosti: • Prispevek – plačilo bi moralo biti nagrada za vrednost posameznikovega prispevka k družbenemu proizvodu • Prizadevnost – plačilo bi moralo biti nagrada za prizadevnost, ki jo je posameznik izkazal pri svojem delu • nadomestilo – plačilo bi moralo biti nadomestilo za stroške, ki jih je imel posameznik zaradi dela.

  17. Očitki zoper meritokratska merila pravičnosti Glavni očitek meritokratskim teorijam distributivne pravičnosti je, da nagrajujejo ljudi za značilnosti (prispevek, trud,…), na katere ti ne morejo veliko vplivati, zato si tudi zaslug zanje ne bi smeli lastiti. Spomnimo se Rachelsovega argumenta za trditev, da zasluge lahko temeljijo le na naših preteklih prostovoljnih dejanjih (ne pa, denimo, na naših sposobnostih, naravnih talentih ali dosežkih). (1) Ljudi bi morali obravnavati tako, kot si zaslužijo. (2) Da bi si nekdo zaslužil, da ga zaradi nečesa dobro ali slabo obravnavamo, mora biti za to odgovoren. (3) Nepošteno je ljudem pripisovati odgovornost za stvari, na katere ne morejo vplivati. (4) Na to, s katerimi talenti in sposobnostmi smo obdarjeni, ne moremo vplivati, na to, kar počnemo, pa lahko. (5) Ljudi torej smemo kriviti za napačne (oz. hvaliti za pravilne) odločitve in ravnanja, ne pa tudi za pomanjkanje talentov in sposobnosti. (6) Odločitve in dejanja ljudi so torej edini temelj njihove zaslužnosti.

  18. Zagate z zaslužnostjo kot merilom pravičnosti (1) Naša dejanja so rezultat naših prizadevanj v okviru omejitev, ki jih zarisujejo naše sposobnosti in talenti. (2) Za svoje sposobnosti in talente si ne moremo lastiti zaslug. (3) Za prizadevnost tudi ne, ker je to značajska lastnost, na oblikovanje svojega značaja pa ne moremo pomembno vplivati. Torej (4) si tudi za svoja dejanja ne moremo lastiti zaslug. A potem (5) nihče ni zares zaslužen za nič dobrega ali slabega, kar je storil, in je nesmiselno kogar koli nagrajevati za njegove zasluge.

  19. Nozickov (Lockov) libertarizem Porazdelitvena shema je pravična, če vsakomur dodeljuje to (in samo to), do česar je ta upravičen. Upravičeni pa smo do vsega tistega, kar smo si pridobili v skladu z načeli pravične prilastitve (acquisition) oz. pravičnega prenosa lastnine (transfer). Pravičen izid je za libertarca tisti, ki izvira iz pravičnih individualnih dejanj pridobivanja in menjave lastnine. Pravičnost torej ni funkcija točno določenega vzorca porazdelitve.

  20. Nozickovo pojmovanje pravičnosti kot upravičenosti v posesti • Če bi bil svet popolnoma pravičen, bi induktivna definicija, ki sledi, v celoti zaobjela predmet pravičnosti v posesti. • (1) oseba, ki pridobi posest v skladu z načelom pravičnosti v pridobivanju, je upravičena do te posesti. • (2) oseba, ki pridobi posest v skladu z načelom pravičnosti v prenosu od nekoga drugega, ki je upravičen do te posesti, je upravičen do te posesti. • (3) nihče ni upravičen do posesti, razen s (ponovljeno) uporabo (1) in (2). Karkoli nastane iz pravične situacije s pravičnimi koraki, je samo na sebi pravično.

  21. Rawlsova teorija pravičnosti kot poštenosti – družbene ustanove in prakse so pravične, če ne kršijo načel za uravnavanje skupnega življenja, o katerih bi se razumni posamezniki dogovorili v pošteni situaciji t.i. izvornega položaja, tj. v okoliščinah osebne svobode, moralne enakosti in nevednosti o posebnostih lastne eksistence. Nozickova libertarna teorija pravičnosti v posesti – Družbene ustanove in prakse so pravične, če so nastale s pravičnimi premenami iz izvorno pravičnega stanja. Rawls vs. Nozick

  22. Nozickova kritika Rawlsa in redistributivnih/prerazdelitvenih shem Prerazdelitvene sheme grobo omejujejo osebno svobodo posameznikov in kršijo veljavno moralno načelo samolastništva (self-ownership)

  23. Primer Wilta Chamberlaina Nozick, “Moralne omejitve in distributivna pravičnost”, str. 205-206.

  24. Paradoks ‘samolastništva’ Protislovna triada: (1) Vsakdo ima izključno pravico do plodov svojega dela. (2) Nihče od nas ni plod lastnega dela, vsakdo je plod dela svojih staršev. (3) Vsakdo ima izključno pravico do posesti nad samim seboj, nihče nima pravice do posesti nad komer koli drugim.

  25. Dodatni sekundarni viri Lep prikaz Rawlsove teorije pravičnosti kot poštenosti najdete v Milan Franc, “Pravičnost kot poštenost”, Analiza. Časopis za kritično misel, let. VII, št. 4 (2003); str. 127-144, dovolj kratek in razumljiv povzetek Nozickove teorije pravičnosti kot upravičenosti (posesti) pa v članku istega avtorja “Nozickova teorija pravičnosti: pravičnost kot upravičenost”, Analiza. Časopis za kritično misel, let. VIII, št. 4 (2004); str. 3-20. Za splošen pregled sodobne razprave, vključno z zgodovinskim kontekstom, glejte Will Kymlicka, Sodobna politična filozofija. Uvod, 3. in 4. poglavje (‘Liberalna enakost’ in ‘Libertarizem’), str. 91-238.

More Related