1 / 56

TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE V SLOVENIJI

TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE V SLOVENIJI. TJAŠA METLIČAR, 1.C. Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji nepregledno veliko, sem spada večina okrasnih rastlin ter mnogi pleveli ter tujerodne alge in mahovi.

jalia
Download Presentation

TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE V SLOVENIJI

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. TUJERODNE RASTLINSKE VRSTE V SLOVENIJI TJAŠA METLIČAR, 1.C

  2. Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji nepregledno veliko, sem spada večina okrasnih rastlin ter mnogi pleveli ter tujerodne alge in mahovi. • Dokler je pojavljanje prehodno ali vsaj ne ogroža strukture ali funkcije ekosistemov, tujerodne vrste praviloma še ne predstavljajo naravovarstvenega problema, predstavljajo le potencialno nevarnost. Definiciji invazivke ustreza pravzaprav razmeroma malo rastlinskih vrst slovenske flore, našteli bi jih lahko 30 do 60, odvisno od tega, kako dosledni smo. A kljub temo predstavljajo resen problem, ki se ga ne zavedamo dovolj.

  3. Širjenje • Po načinu širjenja so rastline zelo raznolike, vendar se lahko od domorodnih rastlin širijo veliko hitreje. Številne so enoletnice, ki proizvedejo orjaške količine semen, ta pa se lahko razširjajo z vetrom, v sočnih plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s kaveljčki oprijemljejo živali in človeka. Nekatere (nedotike) celo same uspevajo odmetavati semena več metrov daleč. Velikokrat pa je pri širjenju aktivno pomagal tudi človek. Zaradi medonosnosti nekaterih rastlin so jih načrtno širili čebelarji, zaradi krmne vrednosti za divjad so druge vrste sadili lovci, nekatere okrasne vrste sadijo po vrtovih. Na ta način se lahko hitro zasedejo nova območja, na katerih pa je njihova uspešnost odvisno tudi od podnebnih dejavnikov.

  4. Katere vrste so pri nas najbolj invazivne? • Na seznam slovenskih invazivk sodi kakih 30 vrst, ki pa jim zlahka dodamo še nekaj 10 naslednjih. Severnoameriške so npr. robinija (na Štajerskem imenovana trn) (Robinia pseudoaccacia), dve vrsti zlate rozge (Solidago canadensis in Solidago gigantea), pelinolistna žvrklja ali ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata), topinambur (Helianthus tuberosus). Iz vzhodne Azije izvirajo pajesen (Ailanthus altissima), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), dve vrsti dresnika (rod Fallopia), japonska medvejka (Spiraea japonica) in japonsko kosteničje (Lonicera japonica). Iz tropskih krajev izvira vodna solata (Pistia stratiotes), ki se je v zadnjih nekaj letih razbohotila v savski mrtvici pri Prilipah v bližini Brežic, kjer uspeva prezimiti zaradi naravnih toplih izvirov.

  5. Kot bi lahko pričakovali, izvirajo naše invazivne vrste iz klimatsko podobnih predelov, ki jih je po svetu kar nekaj. Taki so na primer na severni polobli skrajni vzhodni predeli Azije, jugovzhod Severne Amerike, nekaj pa jih je tudi na južni polobli. Večina pri nas invazivnih vrst je bila v naše kraje zanesena namenoma, saj se jih je gojilo ali se jih celo še vedno goji kot okrasne ali uporabne rastline.

  6. Veliki pajesen(Ailanthus altissima) • Območje naravne razširjenosti: Kitajska in Moluški otoki • Poti vnosa in širjenje: V Evropo naj bi ga prvič prinesli leta 1751, ob koncu 18. stoletja pa je bil zanesen tudi v Ameriko. Sadili in razširjali so ga kot okrasno drevo, posebej primerno za gojenje v mestnem okolju. Ponekod so z njim pogozdovali suha kraška rastišča, marsikje v Severni Ameriki in zahodni Evropi pa so ga sadili zaradi gojenja sviloprejk. Pajesen se je začel širiti v naravo praktično povsod, kjer so ga naseljevali, posebej hitro pa v toplejših, sredozemskih predelih.

  7. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Pajesen hitro in bujno raste, lahko tvori neprehodne sestoje in ob tem pa izpodrine domorodno vegetacijo. Pajesenova drevesa izločajo toksine, ki preprečujejo uveljavitev drugih rastlinskih vrst v bližini. V Sloveniji je pajesen najbolj problematičen na Primorskem. Na Kraškem robu vidno ogroža nekaj najbolj toploljubnih koščkov naše vegetacije, npr. stena nad Ospom. • Vplivi na zdravje ljudi: Nekateri ljudje so alergični na pelod pajesena, sok te rastline pa naj bi povzročal miokarditis. • Vplivi na gospodarstvo: Pajesen je nadležen plevel, ki ga je težko odstranjevati. Ker ima agresiven koreninski sistem, lahko povzroča škodo na napeljavah.

  8. opis • Je do 20 (‐25) m visoko listopadno drevo z redko, zaobljeno krošnjo ter ravnim, močnim deblom in s plitvimi, po veliki površini razvitimi koreninami. • Listi so 50‐90 cm dolgi, spiralno nameščeni, lihopernato sestavljeni iz 11‐25 lističev. Lističi so asimetrični, 6‐12 cm dolgi, 2,5‐4 cm široki, pecljati, podolgovato eliptični, na vrhu zašiljeni, pri dnu zaokroženi, celorobi ali z 1‐3 topimi krpami. • Cvetovi so petštevni, drobni, večinoma enospolni združeni v do 25 cm dolga latasta socvetja; venčni listi so zelenkasti. Plodnica je nadrasla, s 3‐6 plodnimi listi, ki so med seboj zrasli le v spodnjem delu. Plodovi so približno 1 cm široki in do 5 cm dolgi krilati oreški. Zreli plodovi so svetlo rdečkastorjavi.

  9. Amerikanski javor(Acer negundo) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika • Poti vnosa in širjenje: Amerikanski javor so v Evropo prinesli leta 1688 in ga nasadili v vrt v Angliji. Vrtnarji vrsto cenijo zaradi izredno hitre začetne rasti, saj lahko drevo zraste tudi do 1,5 metra na leto. Še v istem stoletju so ga nasadili tudi na Nizozemskem in v Nemčiji. V naslednjih letih so ga začeli saditi tudi drugod Evropi. Sadili so ga predvsem na vrtovih, v parkih, ob cestah ter za potrebe varovanja pred vetrom. Amerikanski javor pomagajo širiti tudi čebelarji, saj je njegov pelod eden prvih spomladanskih čebeljih paš. Z vrtov in nasadov se vrsta širi s pomočjo krilatih plodičev, ki jih na daljše razdalje nosi veter.

  10. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Njihova prisotnost v naravnem okolju je grožnja za nenadzorovano nadaljnje širjenje. Problemi se pojavijo, če rastlina raste v razmerah, ki omogočajo vegetativno razmnoževanje s pomočjo zakoreninjanja odlomljenih ali poležanih vej. V tem primeru vrsta tvori strnjene sestoje, ki onemogočajo rast domačim vrstam. Taki primeri so najbolj pogosti predvsem na poplavnih območjih. • Vplivi na zdravje ljudi: Pelod je alergen. • Vplivi na gospodarstvo: Amerikanski javor cenijo čebelarji, saj je njegov pelod dobra zgodnjepomladanska paša za čebele. Vrsto uporabljajo tudi v krajinarstvu, saj jo kot hitro rastoče drevo sadijo v parkih in vrtovih. Vrtnarji so vzgojili različne kultivarje, ki se razlikujejo po obarvanosti mladih listov. Tudi za kultivarje velja, da so invazivni. V gozdarstvu vrsta nima posebne vloge.

  11. opis • Amerikanski javor je srednje visoko drevo, ki zraste do višine okoli 20 metrov. Na gozdnih robovih se deblo pogosto veji že v spodnjem delu zato imajo lahko te rastline obliko grma. Veje so pogosto povešene. • Število lističev je različno. Najpogosteje so trije ali pet, na zelo mladih rastlinah je lahko le eden, na hitro rastočih vejah pa tudi 7. Lističi so podolgasto jajčaste oblike s koničastim vrhom. Končni listič je pogosto večji od ostalih. • Rastlina je dvodomna. Tako moški kot ženski cvetovi se razvijejo v dolgopecljatih grozdastih socvetjih. Iz vsakega oplojenega ženskega cveta se razvije dvosemenski plod, ki v zrelosti razpade na dva plodiča. Vsak plodič ima do 3 cm dolgo ploščato krilce, ki služi za razširjanje z vetrom. Vrtnarji so vzgojili več kultivarjev, ki se razlikujejo predvsem po obarvanosti mladih listov.

  12. Žlezava nedotika(Impatiens glandulifera Royle) • Območje naravne razširjenosti: Prvotna domovina žlezave nedotike • Poti vnosa in širjenje: Rastlino so v Evropo zanesli v prvi polovici 19. stoletja, ko so leta 1839 njena semena poslali v botanični vrt Kew pri Londonu. Začeli so jo gojiti kot okrasno oziroma medonosno rastlino, ki pa se je kmalu ušla iz vrtov in se naselila tudi v naravi ter je bila leta 1855 že naturalizirana ponekod v Angliji. V začetku 20. stoletja se je pojavljala podivjano po Nemčiji, Avstriji in Švici, redkeje je bila tudi udomačena. V nekaj desetletjih se je v teh in sosednjih deželah precej bolj razširila, tako da je danes naturalizirana v večjem delu Evrope. je Indija in zahodna Himalaja.

  13. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Žlezava nedotika je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domorodno obrežno vegetacijo rek in potokov, v primeru nekaterih rek (npr. Soča, Kolpa in Krka) in njihovih pritokov pa ta grožnja še obstaja, saj je širjenje iz posameznih, sedaj še izoliranih nahajališč ob teh rekah verjetno nemogoče zaustaviti. Iz gostih sestojev nedotike, pa tudi drugih omenjenih invazivk, so izrinjene vse domorodne vrste – v sestojih nedotike ne uspevajo niti koprive. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. • Vplivi na gospodarstvo: Neposrednega vpliva na gospodarstvo nima, so pa verjetno brežine rek porasle z monokulturo žlezave nedotike (in drugih invazivk) bistveno manj stabilne in s tem podvržene eroziji.

  14. opis • Žlezava nedotika je do dva metra visoka enoletnica z močnim, golim, kolenčasto odebeljenim steblom, včasih z razvitimi stranskimi cvetočimi poganjki. Votlo sočno steblo ima pri največjih rastlinah tudi nekaj centimetrov v premeru in je lahko lomljivo. • Listi so nasprotno nameščeni, v gornjem delu stebla pogosto po trije v vretencu, jajčasto suličasti in večinoma grobo nazobčani, z žleznimi laski na peclju. Zaradi slednjih je vrsta dobila tudi svoje ime. • Cvetovi so dvobočno somerni, veliki od 2 do 4 cm in združeni v latasta socvetja, s svojimi škrlatnimi ali rožnatimi (redko belimi) barvami ter značilnim vonjem pa v jesenskih mesecih že na daleč naznanjajo prisotnost te vrste – tako človeku, kot tudi čebelam in drugim opraševalcem.

  15. Mnogolistni volčji bob (Lupinus polyphyllus) • Območje naravne razširjenosti: Domoroden je v zahodnih delih Severne Amerike (od Aljaske do severne Kalifornije), kjer raste zlasti ob potokih in drugih vlažnih rastiščih. • Poti vnosa in širjenje: Mnogolistni volčji bob je zaradi barvitih cvetov priljubljena okrasna rastlina. V Evropi so ga začeli gojiti v 19. stoletju, sprva kot okrasno rastlino, nato pa za utrjevanje cestnih in drugih brežin ter za bogatitev tal z dušikom. V predelih s klimatsko podobnimi razmerami kot v domovini se je začel širiti in je postal nadležna invazivna rastlina zlasti v severni Evropi, pa tudi v Alpah. Razširja se predvsem s semeni, tudi nenamerno preko raznih človekovih dejavnosti, npr. s prometom, s transportom prsti, gradbenega materiala in podobno.

  16. vplivi • Vpliv na domorodne vrste: je najbolj opazen tam, kjer volčji bob raste v gostih in obsežnih sestojih. Tu lahko zatre domorodno vegetacijo. Na ruderalnih rastiščih, gozdnih robovih in cestnih robovih je lahko kompetitivno uspešnejši od domorodnih vrst. Problematično je predvsem uspevanje volčjega boba na površinah, ki so revne z mineralnimi snovmi. Ker bogati tla z dušikom, lahko spremeni razmere v tleh v prid nitrofilnim vrstam tako močno, da se na teh površinah razvije povsem druga rastlinska združba. • Vplivi na zdravje ljudi: Volčji bob je sicer strupen, če ga jemo, rokovanje z rastlinami pa ni nevarno. • Vplivi na gospodarstvo: Ker rastline (tudi semena) volčjega boba vsebujejo alkaloide, so strupene za živino in močno zmanjšujejo vrednost krme. Sorte brez alkaloida so uporabne za krmo. Nadalje prisotnost volčjega boba na travniku lahko oteži košnjo.

  17. opis • Mnogolistni volčji bob je vrsta iz družine metuljnic . Je zelnata trajnica, visoka 50‐150 cm, z nerazvejenimi stebli in premenjalno razvrščenimi, pecljatimi listi. • Listi so dlanasto deljeni na 10‐15 ozkosuličastih, približno 1‐2 cm širokih lističev. Tako steblo kot listni peclji so redko kratkodlakavi. • Socvetja so ovršna, grozdasta, sestavljena iz do 80 ali celo več cvetov, ki so modri do rožnati ali škrlatni.

  18. Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika • Poti vnosa in širjenje: Prvi podatki o gojenju kanadske zlate rozge v Evropi so iz Velike Britanije iz leta začetka 19. stoletja, kamor so jo kot okrasno rastlino prinesli že v 17. stoletju. Večinoma so jo sadili v botanične vrtove. Zaradi nezahtevnosti za gojenje so jo hitro sprejeli vrtnarji. Prvi podatki o pojavljanju v naravi so iz prve polovice 19. stoletja. Širjenje vrste po Evropi pa se je pričelo okoli leta 1850. Hitrost širjenja je ocenjena na 741 km2/leto.

  19. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Kanadska zlata rozga zaradi vegetativnega načina razmnoževanja tvori zelo goste sestoje. Sestoji so trajni, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa domorodna flora. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. • Vplivi na gospodarstvo: Kanadska zlata rozga je ugodna poznopoletna paša za čebele, kina njenih obsežnih sestojih nabirajo nektar in cvetni prah, kar prispeva k boljši ohranitvi družin čebel in tako boljši razvoj zimskih čebel.

  20. opis • Kanadska zlata rozga sodi v družino nebinovk . • Gre za zelnato trajnico, visoko od 70‐210 cm. Steblo je v celoti olistano, spodnjem delu golo, v gornjem delu pa vedno dlakavo. • Listi so spiralno nameščeni, sedeči ali zelo kratko pecljati in suličaste oblike. Po spodnji strani so dlakavi, listni rob je nazobčan. • Na vrhu poganjkov je razvejano socvetje s številnimi 7‐15 mm dolgimi koški. Cvetovi so rumeni, jezičasti cvetovi komaj presegajo dolžino ovojka. • Plod je 0,9‐1,2 mm dolga rožka z do 2,5 mm dolgim šopom laskov, ki služijo razširjanju plodov s pomočjo vetra.

  21. Orjaška zlata rozga(Solidago gigantea) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika • Poti vnosa in širjenje: Orjaško zlato rozgo so v 18. stoletju prinesli v Evropo kot okrasno rastlino. Približno 100 let kasneje se je začela širiti z vrtov v naravo. Hitrost širjenja je ocenjena na 910 km2/leto.

  22. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Orjaška zlata rozga zaradi vegetativnega načina razmnoževanja tvori zelo goste sestoje. Sestoji so trajni, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji orjaške zlate rozge je izrinjena vsa avtohtona (domorodna) flora. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. • Vplivi na gospodarstvo: Orjaška zlata rozga je ugodna pozno poletna paša za čebele, ki na njenih obsežnih sestojih nabirajo nektar in cvetni prah, kar prispeva k boljši ohranitvi družin čebel in tako boljši razvoj zimskih čebel.

  23. opis • Orjaška zlata rozga sodi v družino nebinovk. • Gre za zelnato trajnico, visoko od 30‐280 cm. Steblo je v celoti olistano, razvejano le v socvetju in po vsej višini golo. • Listi so spiralno nameščeni, sedeči ali zelo kratko pecljati in podolgovate do suličaste oblike. Listi so večinoma goli, lahko pa so po spodnji strani nekoliko dlakavi. Listni rob je nazobčan. • Na vrhu poganjkov je razvejano socvetje s številnimi koški. Cvetovi so rumeni. Jezičasti cvetovi razločno presegajo dolžino ovojka. • Plod je 1‐1,8 mm dolga rožka s šopom laskov, ki služijo razširjanju plodov s pomočjo vetra.

  24. Deljenolistna rudbekija(Rudbeckia laciniata) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika (vzhodna in zahodna Kanada ter ZDA, razen skrajnega zahoda). • Poti vnosa in širjenje: Rastlino so v Evropo prinesli na začetku 17. stoletja, v naravi pa so jo prvič zabeležili leta 1859. V tem času so jo kot okrasno rastlino gojili tudi v Sloveniji, o čemer je poročal Fleischmann (1844), vrtnar v ljubljanskem botaničnem vrtu. Med danes najbolj invazivnimi vrstami slovenske flore je bila deljenolistna rudbekija pri nas v naravi prva zabeležena. Leta 1868 je o njenem pojavljanju v jarkih ob Ižanski cesti in na vznožju Rožnika v ljubljanskem nemškem dnevniku pisal K. Deschmann (1868).

  25. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Deljenolistna rudbekija je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domačo obrežno vegetacijo rek in potokov, zlasti Save, Savinje, Drave in Mure. S tem močno siromaši domorodno rastje ter spreminja videz vegetacije in s tem krajine. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. V Severni Ameriki so mlade liste rudbekije uporabljali kot solato. • Vplivi na gospodarstvo: Neposrednega vpliva na gospodarstvo nima, lahko pa hitro preraste ruderalna mesta, pa tudi opuščene obdelovalne površine.

  26. opis • Spada v družino košarnic, za katere je med drugim značilno, da so cvetovi drobni, vendar združeni v glavičasta socvetja, ki jih pri tej družini imenujemo koški, pogosto spominjajo na običajne cvetove. • Zaradi velikosti, barv in lepote številne vrste iz te družine (astre, marjetice, ivanjščice,…) gojimo kot okrasne rastline.. • Pogosto tvori strnjene sestoje, posamične rastline pa dosežejo velikost tudi do dveh in pol metrov. Čez zimo se nadzemni deli posušijo, v zemlji pa prezimijo trpežne korenike, iz katerih spomladi poženejo mladipoganjki. • Deljenolistno rudbekijo spoznamo po koških, ki nekoliko spominjajo na socvetja sončnic, le da so precej manjši, v premeru dosegajo od 7 do 12 cm. Večji jezičasti cvetovi na obodu koška so zlatorumeni, manjši cevasti cvetovi na izbočenem socvetišču v središču koška pa so zelenkasto do rjavkasto obarvani, pri njihovem dnu jih obdajajo drobne krovne luske. Koške v nekaj krogih obdajajo strehasto nameščeni ovojkovi listi, katerih vrhovi so nekoliko zavihani.

  27. Topinambur(Helianthus tuberosus) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika. • Poti vnosa in širjenje: Rastlino so prinesli leta 1616 v Anglijo iz Amerike od tod pa se je potem širila po Evropi. Gojili so jo po vrtovih kot okrasno rastlino, pa tudi za prehrano ljudi in kot krmo za živino. V naravi je bila prvič opažen l. 1885. (Hegi, 1913‐18).

  28. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Na bregovih rek lahko razvije zelo goste in visoke sestoje ter ogroža avtohtono vegetacijo, posebej nižinske obrežne združbe visokih steblik. Prepreči razvoj kalic avtohtonih drevesnih vrst (npr. jelše, vrb) (Lohmeyer & Sukopp, 1992). • Vplivi na zdravje ljudi: Nekateri ljudje so alergični na pelod topinamburja. • Vplivi na gospodarstvo: Topinambur je nadležen plevel, ki ga je težko trajno odstraniti.

  29. opis • Topinambur sodi v družino nebinovk. • Je 1‐3 m visoka, gornjem delu razvejena trajnica z gomoljasto odebeljenimi korenikami in golim ali raskavim steblom. • Listi so 10‐25 x 7‐15 cm veliki, enostavni, jajčasto‐suličasti, nazobčani, pecljati, zgoraj raskavi, spodaj belkastodlakavi; večinoma so nameščeni nasprotno, pri vrhu premenjalno. • Koški veliki 4‐8 cm v premeru, ovojkovi listi ozkosuličasti, vsaj tako dolgi kot premer krožca. Socvetišče je izbočeno, široko do 6 cm. Cevasti cvetovi rumeni, s približno 6 mm dolgo venčno cevjo; jezičastih cvetov je 12‐15, so živo rumeni, 2‐2,5 cm dolgi. • Plod je 5‐6 cm dolga, gola ali dlakava rožka. Čas cvetenja: od septembra do novembra. Topinamburju je bližje sorodna sončnica (Helianthus annuus), ki pa je enoletnica in za razl

  30. Japonski dresnik(Fallopia japonica) • Območje naravne razširjenosti: Vzhodna Azija: Japonska, Koreja, Tajska in Kitajska. Zanešen v Avstralijo in Novo Zelandijo, močno invaziven v Severni Ameriki in Evropi. • Poti vnosa in širjenje: V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvičzabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno oziroma medonosno rastlino.

  31. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi, Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih. • Vplivi na zdravje ljudi: Japonski dresnik je vir snovi resveratrol in emodin, zaradi katerih ekstrakt iz te rastline uporabljajo v tradicionalni kitajski in japonski medicini. • Vplivi na gospodarstvo: Korenike japonskega dresnika lahko prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta, zato ima lahko negativen vpliv na stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi… Zaradi invazivnosti lahko hitro preraste tudi obdelovalne površine, zlasti travnike, ki jih ne kosijo redno.

  32. opis • Podobno kot za ostale predstavnike družine dresnovk, je tudi za japonski dresnik značilno kolenčasto členjeno steblo. • Nad kolenci, iz katerih izraščajo listi, steblo obdajajo v cevasto tvorbo, škornjico, preoblikovani prilisti. Steblo je votlo in zaradi kolenčaste členjenosti nekoliko podobno steblom bambusa, pogosto rdečkasto lisasto. Za rastlino je značilna grmičasta razrast. Do dva ali tri metre visoki grmi zrastejo iz podzemnih delov vsako vegetacijsko sezono, pozimi pa nadzemni deli odmrejo. • Premenjalno nameščeni celorobi listi so široko jajčasti, 5 do 15, redkeje 20 cm, dolgi in do 10 cm široki, s prisekanim dnom in naglo zoženim vrhom. • Japonski dresnik pri nas vzcveti konec julija. Podobno kot številne druge invazivke je to pozno poleti cvetoča rastlina, z drobnimi belkastimi do zelenkastimi cvetovi združenimi v pokončna latasta socvetja. Cvetovi so enospolni, z zakrnelimi, vendar opaznimi zasnovami organov drugega spola .Cvetnih listov je pet, zunanji trije se s širokimi robovi stikajo in obdajajo razvijajoč plod, trikotni orešek, ki je zrel črno obarvan.

  33. Japonska medvejka(Spiraea japonica) • Območje naravne razširjenosti: Japonska medvejka je vzhodnoazijska vrsta (Japonska, Koreja, Kitajska). • Poti vnosa in širjenje: Ponekod je japonska medvejka prav zaradi pogostega gojenja podivjala, tako npr. na vzhodu ZDA, kjer je močno invazivna vrsta, ki v podrasti gozdov in ob vodah izpodriva naravno vegetacijo (Boone 1996). V Evropi poročajo o njenem subspontanem ali naturaliziranem pojavljanju iz številnih držav, v naši soseščini pa je naturalizirana v Furlaniji Julijski krajini in ponekod v Avstriji .Do njene naturalizacije je očitno lahko prišlo na več krajih iz številnih gojenih populacij, ki v glavnem uspešno semenijo. K širjenju pripomore tudi razpošiljanje semen iz semenarn po pošti.

  34. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Naobmočju množičnega uspevanja je japonska medvejka, ponekod skupaj z japonskim kosteničjem skoraj popolnoma nadomestila avtohtone vrste v podrasti gozdov, kar je zlasti očitno na mestih posek, ob gozdnih robovih in na redko rabljenih kolovozih, kjer so tla mestoma popolnoma prekrita z njenimi kalicami. Očitno je torej, da se ta vrsta sicer ne širi zelo hitro, da pa se na njej ustreznih rastiščih zelo dobro zasidra in je njeno iztrebljenje praktično nemogoče. • Vplivi na zdravje ljudi: V Aziji so izvlečke japonske medvejke uporabljali v ljudski medicini. • Vplivi na gospodarstvo: Neposreden vpliv ni znan

  35. opis • Japonska medvejka je srednje visok (0,5-2 m) in močno razrasel grm s spiralasto nameščenimi širokosuličastimi do jajčastosuličastimi kratkopecljatimi listi z izrazito dvojno ostronazobčanim listnim robom in na zgornji strani vgreznjenimi listnimi žilami. • Vrh enoletnih poganjkov je češuljasto razvejan in nosi eno ali več sestavljenih gostih češuljastih socvetij s številnimi drobnimi svetlo- dotemnorožnatimi cvetovi. • Cvetovi so zvezdasto somerni, 5-števni, 4-6 mm v premeru. Čašni listi so obstojni, trikotasti. Rožnati venčni listi po cvetenju odpadejo. Plod je sestavljen iz več,navadno 5, mešičkov s številnimi okoli 2 mm dolgimi podolgastimi svetlorjavimi semeni. Cveti poleti.

  36. Enoletna suholetnica(Erigeron annuus) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika.  • Poti vnosa in širjenje: V Evropo naj bi vrsto prvič prinesli konec 17. stoletja kot okrasno rastlino, po Evropi se je razširila v drugi polovici 18. stoletja, v začetku 19. stoletja pa so jo omenjale že vse srednjeevropske Flore. Posebej hitro se je širila sredi 19. stoletja in v tem času prodrla tudi globoko v alpske doline Avstrije in Švice. (Hegi, 1913-18) V Evropi se vrste v okrasne namene že dolgo ne goji več.

  37. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: izpodrivanje domorodnih rastlin. • Vplivi na zdravje ljudi: ‐  • Vplivi na gospodarstvo: Enoletna suholetnica je agresiven plevel, ki se ponekod pojavlja množično tudi na travnikih: ima slabo do depresivno krmno vrednost, kar negativno vpliva na živino.

  38. opis •  Enoletna suholetnica spada v družino košarnic (Asteraceae). •  Je eno‐ ali dvoletnica  do trajnica, 40‐100 (‐150) cm visoka. Steblo je pokončno, raztreseno dlakavo, zgoraj razvejeno.  • Listi so spiralasto nameščeni, šibko dlakavi, dolnji narobe jajčast, pecljati, do 10 cm dolgi, s krilatimi peclji. Zgornji stebelni listi so sedeči,suličasti do črtalastosuličasti, nazobčani do celorobi, dlakavi, do 9 cm dolgi in do 2 cm široki.  • Cvetovi so združeni v 15‐20 mm široke koške, ti so številni. Ovojkovi listi so suličasti, dolgokoničasti, redko dlakavi. Cevasti cvetovi so številni, rumeni, jezičasti cvetovi pa ozki, beli do bledovijolični, razločno daljši od ovojka, razporejeni v več krogih.  • Plodovi (rožke) so dolgi 1‐1.5 mm in imajo kratko kodeljico iz ščetin. 

  39. Orjaški dežen(Heracleum mantegazzianum) • Območje naravne razširjenosti: Kavkaz in osrednja ter jugozahodna Azija. • Poti vnosa in širjenje: Rastlina je bila vnešena v Francijo kot medonosna rastlina in v Veliko Britanijo kot okrasna rastlina že v 19. stoletju. Kmalu se je začela širiti, saj so jo gojili kot medonosno oz. okrasno rastlino. Poleg Francije in Velike Britanije je danes invazivna tudi v Nemčiji, Belgiji, Švici in še nekaterih drugih evropskih državah pa tudi v Severni Ameriki.

  40. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Gosti sestoji dežena tako spremenijo ekološke razmere, da domorodno rastje ne more več uspevati, posledično tudi na to domorodno rastje vezane živali. Posledica izrivanja domorodne obrežne vegetacija je povečana erozija rečnih obrežij, na katerih uspeva. V Sloveniji večji negativni vplivi še niso bili ugotovljeni, vendar so s širjenjem rastline pričakovani. • Vplivi na zdravje ljudi: Orjaški dežen je fototoksična rastlina: rastlinski sok na koži v kombinaciji s sončno svetlobo oz. UV-žarki povzroči fitofotodermatitis. Koža pordi, začnesrbeti, v dveh dneh se razvijejo mehurji, za njimi pa ostanejo več let opazne škrlatne brazgotine. Rastlinski sok v očeh povzroč izačasno ali trajno slepoto. • Vplivi na gospodarstvo: Korenike dežena lahko poškodujejo stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi... Veliki so stroški za odstranjevanje rastline iz urbanih in suburbanih naselij; stroški za sanacijo erodiranih obrežij; stroški za zdravstveno oskrbo ljudi, obolelih za fotodermatitisom, ki ga dežen povzroča.

  41. opis • Orjaški dežen je predstavnik družine kobulnic (Apiaceae). • Je trajnica z gomoljasto odebeljeno koreniko, ki lahko sega do 60 cm globoko v tla. Nadzemni deli jeseni odmrejo, pomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki. • Višina rastline je 2-5 (-7) m, steblo je krepko, čeprav votlo, temno rdeče do škrlatno lisasto, 3-8 (-10) cm v premeru. • Listi so do 1 (1,7) m široki, globoko dlanasto deljeni na 3 ali 5 pernato deljenih rogljev. Tudi listni peclji so lahko rdeče lisasti. • Beli ali zelenkastobeli cvetovi so združeni v kobulasta socvetja, ki lahko merijo do 1 m v premeru. Cveti od pozne pomladi do sredine poletja. • Plodovi so suhi, ovalni, ozko krilati, dolgi 1-1,5 cm in široko 0,6 .

  42. Davidova budleja ali metuljnik(Buddleja davidii) • Območje naravne razširjenosti: Osrednja in jugozahodna Kitajska, do nadmorske višine 3500 m. • Poti vnosa in širjenje: Prve rastline Davidove budleje so v Evropo prinesli v začetku 19. stoletja. Do konca 19. stoletja je postala med vrtnarji že zelo priljubljena. Z vrtov je prvič pobegnila okrog leta 1935 v Angliji. Naturalizirala se je na območjih z apneno podlago in na starih zidovih.

  43. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Gosti sestoji Davidove budleje lahko negativno vplivajo na rast domačih vrst, saj zavzemajo prostor in so konkurenca pri črpanju mineralnih snovi iz podlage. Znano je, da vrsta zelo uspešno privzema dušik iz podlage in ga skladišči predvsem v listih. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. Vrsto so ponekod na Kitajskem uporabljali v ljudskem zdravilstvu. • Vplivi na gospodarstvo: Gojenje rastlin v okrasne namene prinaša velike dobičkehortikulturni industriji. Vrsta lahko negativno vpliva na rast mladih nasajenih dreves na posekah in območjih pogozditev. Ponekod v Evropi dela vrsta škodo na objektih v mestih, saj se naseljuje v razpoke v zidovih.

  44. opis • Davidova budleja je grm, ki ga zaradi lepih socvetij, ki privabljajo metulje, pogosto sadijo kot okrasno rastlino. Sodi v družino budlejevk. • Rastlina ima štiriroba stebla. Razrast je grmasta, saj ni očitnega glavnega poganjka. • Listi so nameščeni nasprotno, kratkopecljati, jajčastosuličaste, redkeje podolgaste oblike. • Gornja površina listne ploskve razvitih listov je temno zelena in gola, spodnja dlakava in zato bele do sivkaste barve. Listno dno je klinasto. • Listi jeseni odpadejo, a jih takoj nadomestijo novi, manjši dlakavi listi, ki prezimijo.

  45. Vodna kuga ali račja zel(Elodea canadensis) • Območje naravne razširjenosti: Severna Amerika • Poti vnosa in širjenje: Rastlina je bila v 19. stoletju prinešena v Evropo. Najprej so jo v naravi opazili leta 1836 na Irskem. Od tam se je razširila po vsej Evropi, razen na skrajni jug in vzhod.V Evropi je vrsta precej pogosta, vendar so populacije od vnosa stabilna. Vodno kugo so v naravo verjetno zanesli akvaristi. Zaradi uspešnega vegetativnega razmnoževanja se lahko manjši koščki rastlin širijo s pomočjo vodnih tokov ali z nenamernim prenosom iz enega vodnega okolja v drugega.

  46. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost: Vodna kuga v nekaterih primerih popolnoma preraste večja ali manjša vodna telesa in v njih tvori goste sestoje. S tem je neposredna konkurenca avtohtonim makrofitom. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso znani. • Vplivi na gospodarstvo: V primeru zelo množičnega pojavljanja lahko povzroči težave z zmanjšanjem pretoka in mašenjem vodnih kanalov ob hidroelektrarnah in drugih primerih gospodarske rabe vode. Povzroča tudi težave pri izvajanju vodnih športov in ribolova.

  47. opis • Vodna kuga ,ki sodi v družino šejkovk (Hydrocharitaceae) je rastlina celinskih voda. Rastline vodne kuge rastejo potopljene v vodi do globine nekaj metrov. • Je trajnica z dolgimi razvejanimi stebli. Zaradi razvejanosti stebel lahko posamezne rastline zavzemajo veliko površino in tvorijo goste sestoje. • Listi so nameščeni v vretencih. So sedeči, podolgaste oblike, dolžine do enega centimetra. Listni rob je zelo drobno nazobčan. • Cvetovi so drobni, bele do bledorožnate barve. Razvijejo se na koncu zelo dolgega cvetnega peclja, ki požene iz zalistja. • Plod je glavica.

  48. Črnoplodni mrkač (Bidens frondosa) • Območje naravne razširjenosti: črnoplodni mrkač izvira iz Severne Amerike, kjer je razširjen od severa Kanade do juga ZDA, tujeroden pa je v Evropi. • Poti vnosa in širjenje: Prvi znani podatki o pojavljanju črnoplodnega mrkača v Evropi so iz Montpelliera v Franciji (1762), v 19. stoletju je bil najden v Italiji, Nemčiji, na Poljskem in na Portugalskem. V 20. stoletju se je širil in postal naturaliziran še v nekaterih drugih evropskih državah (npr. Nizozemska, Luksemburg, Švica, Avstrija, češka, Slovaška, BIH...).

  49. vpliv • Vplivi na biotsko raznovrstnost:črnoplodni mrka lahko izpodriva naravno obrežno floro, zlasti sorodne domorodne vrste, ki rastejo na podobnih rastiščih. • Vplivi na zdravje ljudi: Niso poznani. • Vplivi na gospodarstvo: Možno je širjenje vrste na vlažnejše pašnike in polja, kjer lahko povzroča škodo v kmetijstvu.

  50. opis • Kot vsi mrkači slovenske flore je tudi črnoplodni mrkač enoletna rastlina z nasprotno nameščenimi listi. • Zraste od 30 do 120 cm visoko, nekoliko štirirobo steblo pa je pogosto razraslo že v spodnjem delu. Vsaj spodnji listi so enkrat pernato deljeni, listni peclji niso krilati. • Listni roglji so kratko pecljati, vsaj končni rogelj ima razločen, nad 5 mm dolg pecelj. Roglji niso krpati kot pri nekaterih drugih vrstah, temveč so dolgo koničasti in z grobo nažaganim robom. Zaradi velike podobnosti z drugimi vrstami mrkačev ga je v vegetativnem stanju, brez razvitih cvetov oz. plodov, skoraj nemogoče razlikovati. • Cvetovi so združeni v 8-15 (20) mm široka glavičasta socvetja (koške), ki so širša kot dolga.

More Related