PRAVO MORJA – definicija:

1. PRAVO MORJA POMORSKO MEDNARODNO PRAVOLAW OF THE SEA (angl.), DROIT DE LA MER (franc.), PRAVO MORA (hrv.) Del mednarodnega (javnega) prava (natančneje pod objekti mednarodnega prava), danes je uveljavljen kot samostojni pravni predmet

2. Razlikuje se od pojma POMORSKO PRAVO (maritimelaw, droitmaritime, tudi lawofadmiralty), ki je del mednarodnega transportnega prava oziroma pomorskega zasebnega prava (trgovinski odnosi na morju, prevoz blaga, pomorsko zavarovanje, havarije, najem ladje in stvarnopravne pravice). Gre torej za odnose med pravnimi in fizičnimi osebami z mednarodnim elementom, vendar ne gre za mednarodno pravo. Spori se rešujejo pred notranjimi sodišči in mednarodnimi trgovinskimi arbitražami. • Skupno področje: konvencijske ureditve o varstvu morja pred onesnaženjem.

3. PRAVO MORJA – definicija: • Pravila in načela mednarodnega prava, ki zavezujejo države in druge subjekte mednarodnega pravu pri uporabi in urejanju morskega prostora. • Vloga posameznika (pravne oziroma fizične osebe) v pravu morja. Piratstvo, pridržanje ladje in posadke, pionirski investitorji in entitete, ki so vložili sredstva v raziskovanje mednarodne cone morskega dna.

4. MORSKI PROSTOR (OCEAN SPACE): morje, morsko dno in podzemlje ter zračni prostor nad morjem. • MORJE: vsi deli slane vode na planetu Zemlja, ki so v medsebojni naravni zvezi. Pokriva 2/3 našega planeta. Planet Zemlja – Zeleni planet. • PRAVO MORJA: pravila in načela, ki veljajo v času miru ter vselej in pravo morja, ki tradicionalno veljajo v času oboroženega spopada (pravila o vojskovanju na morju, nevtralnost na morju, morsko zasežno pravo).

5. DVA PRISTOPA OBRAVNAVANJA: pristop po pasovih (tudi jurisdikcijski) • funkcionalni pristop (po dejavnostih in uporabah morja) ribolov, varstvo morja pred onesnaženjem, znanstveno raziskovanje morja itd. • kombiniran pristop (po pasovih od kopna proti morju in obravnavanje dejavnosti) • VLOGA ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V PRAVU MORJA IN NOVI HORIZONTI KOT POSLEDICA KLIMATSKIH SPREMEMB

6. ZGODOVINSKI RAZVOJ • Obdobje pred Grotiusom prvenstvo Španije in Portugalske na morju • Začetek sodobnega prava morja: Hugo Grotius, Mare Liberum (1609) • Selden, Mare clausum (1635) • 18. in 19. stoletje – uveljavitev svobode plovbe, morje je neizčrpno naravno bogastvo, uveljavitev pravil in načel glede vojskovanja na morju, sužnji in piratstvo • 20. stoletje obdobje hladne vojne in konec obdobja laissez – faire na morju • Nove tendence (nova mednarodna ekonomska ureditev) • Drseča (creeping) jurisdikcija

7. KODIFIKACIJA PRAVA MORJA • Prizadevanja za kodifikacijo pomorskega mednarodnega prava segajo v obdobje Društva narodov. • Na podlagi leta 1927 sprejete odločitve Skupščina Društva narodov je bila leta 1930 v Haagu sklicana diplomatska kodifikacijska konferenca, ki je med drugim obravnavala položaj teritorialnih voda, vendar o tem vprašanju ni prišlo do sprejetja konvencije.

8. Komisija za mednarodno pravo, ki jo je Generalna skupščina ZN ustanovila na podlagi pooblastila v 13. členu Ustanovne listine ZN in jo zadolžila za kodifikacijo in progresivni razvoj mednarodnega prava, je že na svojem prvem zasedanju leta 1949 uvrstila režima odprtega morja in teritorialnega morja med področja, katerih kodifikacija se je komisiji zdela nujna in primerna.

9. UNCLOS I (UN CONFERENCE ON THE LAW OF THE SEA) • Znaten del pravil pomorskega mednarodnega prava je bil kodificiran na prvi konferenci ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UnitedNationsConference on theLawofheSea - UNCLOS I) leta 1958 v Ženevi. Na podlagi osnutkov besedil, ki jih je pripravila Komisija za mednarodno pravo, so na tej konferenci sprejeli štiri konvencije: Konvencijo o teritorialnem morju in zunanjem pasu, Konvencijo o odprtem morju, Konvencijo o ribolovu in ohranitvi živih naravnih bogastev odprtega morja in Konvencijo o epikontinetalnem pasu.

10. Nekdanja Jugoslavija je ratificirala vse štiri ženevske konvencije (ŽK). • Slovenija je z aktom o notifikaciji nasledstva nasledila Ženevski konvenciji o teritorialnem morju in zunanjem pasu in o odprtem morju.

11. UNCLOS II • Ena poglavitnejših pomanjkljivosti ženevske kodifikacije je bilo nerešeno vprašanje širine teritorialnega morja, zaradi česar so ZN v Ženevi že leta 1960 sklicali drugo konferenco ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS II), ki pa ni prinesla pričakovane rešitve. Predlog, da bi širina teritorialnega morja znašala največ 12 morskih milj, je dobil podporo navadne večine, kar pa po procesnih pravilih konference ni bilo dovolj. Dobiti bi moral dvotretjinsko podporo.

12. Drugi poglavitnejši očitek ženevski kodifikaciji se je nanašal na določitev zunanje meje epikontinentalnega pasu. Zunanja meja epikontinentalnega pasu je bila v ŽK o epikontinentalnem pasu določena alternativno. • Razvoj znanosti in tehnologije ter potreba po uveljavitvi nove mednarodne ekonomske ureditve in pravičnejši razdelitvi morskih naravnih bogastev so kmalu pripeljali do spoznanja, da je potrebno v enoviti konvenciji urediti vso pomorsko pravno problematiko.

13. TRETJA KONFERENCA ZN ZA POMORSKO MEDNARODNO PRAVO UNCLOS III • Pomen malteškega predloga 1967 • Arvid Pardo, stalni predstavnik Malte pri ZN v New Yorku leta 1967 predstavi v imenu Malte memorandum, v katerem je predlagano, da se morsko dno in podzemlje (zunaj meja državne jurisdikcije) proglasi za skupno dediščino človeštva. • Res. GS 2340 (XXII) z 19. Decembra 1967 – proučevanje miroljubne uporabe morskega dna in podzemlja pod oprtim morjem zunaj meja državne jurisdikcije in uporaba njegovih bogastev v miroljubne namene – ustanovitev ad hoc odbora za morsko dno. • Ad hoc odbor postane kasneje stalni odbor za morsko dno, se iz leta v leto povečuje in de facto preide v UNCLOS III.

14. Deklaracija načel za morsko dno • Vsebinsko pomembna za bodočo ureditev morskega dna in podzemlja kot skupne dediščine človeštva »Deklaracija načel za morsko dno«, A res. 2749 (XXV) iz leta 1970.

15. POTEK IN ZNAČILNOSTI UNCLOS III • Tretja pomorska konferenca (UNCLOS III) je začela z delom decembra 1973, s sprejetjem pravil o postopku. V skladu s prvotno predvidenim postopkom naj bi konferenca sprejemala odločitve vsebinske narave z dvotretjinsko večino. Vendar je ves čas pogajanj, razen končnega sprejemanja besedila, konferenca odločala na podlagi konsenza, po "gentelmanskem sporazumu", na katerega jo je napotila Generalna skupščina ZN. Sledilo je enajst zasedanj, na katerih so predstavniki 160 sodelujočih držav razpravljali o vseh poglavitnih mednarodnopravnih vprašanjih, ki zadevajo ureditev morskega prostora.

16. VSEBINA KONVENCIJE ZN O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU • Enovita Konvencija naj uredi vse morske pasove. • Vendar Konvencija ne prinaša le pravnih pravil, ki se nanašajo na posamične morske pasove. Ureja tudi vprašanja kot so varstvo morja pred onesnaženjem, znanstveno raziskovanje, prenos tehnologije in reševanje pomorskih sporov, ki so bila v Ženevi leta 1958 obravnavana le načelno ali pa o njih sploh niso razpravljali.

17. V zvezi s potekom tretje konference ZN o pomorskem mednarodnem pravu velja omeniti, da so bila po večini zasedanj objavljena tako imenovana neuradna pogajalska besedila, ki formalno sicer niso imela značaja osnutkov Konvencije, so pa predstavljala temeljno osnovo državam v pripravah za nadaljnja pogajanja. Uradni osnutek Konvencije je bil prvič objavljen konec avgusta 1981 in z nekaterimi spremembami ter dodatki z enajstega zasedanja predstavlja njeno dokončno besedilo.

18. ZAKLJUČEK POGAJANJ – PODPISOVANJE KONVENCIJE • Po devetih letih pogajanj, med katerimi so se pesimisti že resno spraševali, ali bo mednarodni skupnosti uspelo uresničiti zastavljeno si nalogo, so dne 10. decembra 1982 v zalivu Montego na Jamajki predstavniki 118 držav, Sveta ZN za Namibijo ter Cookovih otokov podpisali Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu (United Nations Convention on the Law of the Sea (UNCLOS), A/CONF.62/122, 7. december 1982; Ur. list SFRJ, MP, št.1/86, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94) in formalno zaključili tretjo pomorsko kodifikacijsko konferenco pod okriljem Združenih narodov (UNCLOS III).

19. Med podpisnicami Konvencije so bile skoraj vse države v razvoju in države, ki so predstavljale "skupino 77" (posebna interesna skupina držav v ZN, ki so jo sestavljale države v razvoju in neuvrščene države), med njimi tudi nekdanja Jugoslavija. Izmed razvitih držav so Konvencijo podpisale Avstralija, Kanada, Francija in Nizozemska ter vse nekdanje vzhodnoevropske socialistične države in nekdanja Sovjetska zveza.

20. POTEK PODPISOVANJA IN DEPOZITAR • Konvencijo so države lahko podpisovale še dve leti in sicer do 9. decembra 1984 na Jamajki, od 1. junija 1983 dalje pa tudi na sedežu ZN v New Yorku. Podpisnice so Konvencijo lahko ratificirale, ostale države pa so po izteku roka za podpisovanje k njej pristopile (307. člen v zvezi s 306. členom Konvencije). Depozitar za ratifikacijske oziroma pristopne listine je Generalni sekretar ZN (319. člen).

21. Med podpisnicami Konvencije ni bilo ZDA, Izraela, Turčije in Venezuele, torej držav, ki so edine glasovale proti besedilu Konvencije, ko je šlo za njegovo formalno sprejemanje konec aprila 1982. Decembrski sklepni del konference je zasenčil predhodni potek pogajanj, vendar velja opozoriti, da je šlo v mednarodnopravnem smislu za "pogajalski finale" že 30. aprila 1982, ko je 130 držav izglasovalo besedilo nove Konvencije, z že omenjenimi 4 glasovi proti.

22. Glasovanja se je vzdržalo 17 držav. Med njimi so bile nekatere razvite zahodnoevropske države Belgija, Italija, ZR Nemčija, Združeno kraljestvo in Nizozemska ter vse nekdanje vzhodnoevropske socialistične države in nekdanja SZ. Slednje in Nizozemsko pa, kot je bilo že omenjeno, vendarle najdemo med podpisnicami Konvencije. Pri tem velja omeniti, da je nekdanja Nemška demokratična republika (NDR) podpisala Konvencijo, medtem ko je ZR Nemčija, na ozemlju katere (konkretneje Hamburg) je bil določen sedež Mednarodnega sodišča (tribunala) za pomorsko mednarodno pravo (International Tribunal for the Law of the Sea, ITLOS), ni podpisala.

23. Po združitvi obeh Nemčij leta 1990 ZR Nemčija ni mogla naslediti podpisa Konvencije s strani nekdanje NDR. Nemčija je pristopila k Konvenciji 14. oktobra 1994 in uredila svoj pogodbeni status pred začetkom njene veljavnosti (tj. 16. november 1994). S tem je zadostila stališčem držav, ki so menile, da imajo institucije po Konvencije (praviloma) sedež le v državah pogodbenicah. Konvencija tega ne določa.

24. VLOGA IN POMEN PRIPRAVLJALNE KOMISIJE • Pomembna pravna posledica za države podpisnice Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu je bila, da so bile ipso facto članice Pripravljalne komisije (Preparatory Commission-PrepCom), telesa, ki so mu bile zaupane naloge glede raziskovanja (eksploracije) in vodenja vprašanj v zvezi z morskim dnom in podzemljem zunaj meja državne pristojnosti (mednarodna cona) vse do konstituiranja Oblasti za morsko dno in Mednarodnega tribunala za pomorsko mednarodno pravo, dveh novih mednarodnih institucij, katerih ustanovitev je bila vezana na začetek veljavnosti Konvencije.

25. Razvite države z ZDA na čelu, ki so nasprotovale tistemu delu Konvencije, ki se je nanašal na mednarodno cono morskega dna, in zato Konvencije niso podpisale, so podpisale Sklepni akt tretje konference ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Ta dokument je opisoval celoten potek konference in ni vseboval njenih vsebinskih odločitev. Vendar so države podpisnice Sklepnega akta konference imele pravico do opazovalk pri delu Pripravljalne komisije (PrepCom).

26. REDAKCIJSKI ODBOR • Poleti 1982 se je v Ženevi sestal "redakcijski odbor" konference (drafting committee), ki je pripravil prečiščeno besedilo Konvencije (ZN) o pomorskem mednarodnem pravu. Pri svojem delu je upošteval približno 2800 priporočil za tehnične spremembe Konvencije. Prečiščeno besedilo je konferenca potrdila na septembrskem podaljšanem enajstem zasedanju in končala z delom glede postopka oblikovanja pravnih pravil nove mednarodne pomorske ureditve. Pri potrditvi tehničnih sprememb je konferenca ravnala "in favorem conventionis", saj je marsikje šlo po vsej verjetnosti že za spremembe vsebinske narave.

27. Takšen primer je 36. člen Konvencije, ki izključuje iz režima morskih ožin pomorske poti po delu odprtega morja ali skozi izključno ekonomsko cono. Člen 36, je bil s strani redakcijskega odbora "tehnično dopolnjen" z dostavkom, da za plovbo skozi te poti veljajo pravila odprtega morja, še posebej tista o svobodi plovbe in preleta. • Pomen 36. Člena za Otrantska vrata, ki vodijo iz Jonskega v Jadransko morje in merijo približno 42 morskih milj.

28. Na podaljšanem septembrskem zasedanju 1982 je konferenca sprejela kandidaturo Jamajke za sedež podpisovanja Konvencije namesto prvotno predvidenega Karakasa (Venezuela) ter uradno imenovala besedilo konvencije za Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu.

29. ZAČETEK VELJAVNOSTI KONVENCIJE • Prva država, ki je ratificirala Konvencijo, je bila Fidži (10. 12. 1982). V skladu s prvim odstavkom 308. člena je bilo predvideno, da Konvencija začne veljati 12 mesecev po tem, ko bo položen šestdeseti instrument o ratifikaciji ali pristopu. • Prvi formalni pogoj je bil izpolnjen, ko je dne 16. novembra 1993 Gvajana kot šestdeseta pogodbenica položila svoje ratifikacijske listine pri generalnem sekretarju ZN. Pregled prvih šestdesetih pogodbenic kaže, da je šlo pri njih v glavnem za države v razvoju. Te države niso bile niti finančno ali tehnično sposobne nositi finančnih bremen novih institucij niti niso razpolagale z zadostnim številom usposobljenih strokovnjakov, kar vse je bilo potrebno za ustanovitev in delovanje mehanizmov, ki jih je predvidevala Konvencija, in ki bi morali biti ustanovljeni ob začetku njene veljavnosti.

30. IMPLEMENTACIJSKI SPORAZUM S 28. JULIJA 1994 • Dne 28. julija 1994 na sedežu ZN v New Yorku sklenjen Sporazum, ki se nanaša na izvajanje XI. Poglavja Konvencije (Implementacijski ali Izvedbeni sporazum) reši pat položaj med državami v razvoju in razvitimi državami glede XI. poglavja Konvencije. Z njim je bila spremenjena Konvencija na škodo načela "skupne dediščine človeštva" in v korist gospodarskih pričakovanj razvitih držav. Vendar je bil ob začetku veljavnosti Konvencije dne 16. novembra 1994 revidiran režim izkoriščanja in raziskovanja naravnih bogastev Mednarodne cone sprejemljiv za visoko razvite države.

31. STANJE KONVENCIJE – 1. JANUAR 2010 • Pogodbenice 161 (nove pogodbenice po stanju 30. 11. 2010 Čad, Kongo, Dominikanska republika, Lesoto, Liberija, Švica in Malavi) in 157 podpisnic. • Položaj ZDA, ki ni pogodbenica. • EU zamenja ES kot pogodbenico. Vse članice EU so pogodbenice. • Stanje Implementacijskega sporazuma: • 79 podpisnic in 140 pogodbenic.

32. «PAKET PRAVA MORJA« - TRIJE INSTRUMENTI • Tretji instrument: SPORAZUM O UPORABI DOLOČB KONVENCIJE ZN O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU Z DNE 10. DECEMBRA 1982 GLEDE OHRANJANJA IN UPRAVLJANJA ČEZCONSKIH STALEŽEV IN IZRAZITO SELIVSKIH VRST STALEŽEV RIB, sprejet 4. avgusta 1995 v New Yorku in začel veljati 11. decembra 2001. Ur. List RS, št. 48/06, MP, št. 11/06, 59 pod., 78 pogodbenic.

33. STANJE SLOVENIJE • Nasledila z Aktom o nasledstvu ŽK o teritorialnem morju in ŽK o odprtem morju • Nasledila decembra 1994 (po ratifikaciji Impl. Sporazuma z uredbo vlade) UNCLOS Konvencijo. • Ratificirala z Z. o rat. Sporazum o čezconskih in selivskih staležih rib. • Dala ob nasledstvu UNCLOS Konvencije interpretativno izjavo: • »Skladno s pravico, ki jo imajo države pogodbenice na temelju 310. člena Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, Republika Slovenija meni, da določbe V. dela Konvencije, vključno s 70. členom o pravici držav z geografsko neugodnim položajem, predstavljajo del običajnega (mednarodnega) prava.« • Kaj pomeni 310. člen?

34. DRŽAVE IN NJIHOV GEOGRAFSKI POLOŽAJ • Pojem obalne države. • Pojem države brez morske obale. Danes na svetu 43 držav brez morske obale. Pregled po celinah: • Evropa: 14 (Andora, Avstrija, Belorusija, Češka, Madžarska, Luksemburg, Liechenstein, Makedonija, Moldova, Sveti sedež, San Marino, Slovaška, Srbija, Švica) • Afrika: 15 (Botsvana, Burkina Faso, Burundi, C. afriška republika, Čad, Etiopija, Malavi, Mali, Niger, Ruanda, Svaziland, Zimbabve, Zambija, Uganda, Lesoto) • Azija: 12 (Afganistan, Armenija, Azerbajdžan, Butan, Kazahstan, Kirgizija, Laos, Mongolija, Nepal, Tadžikistan, Turkmenija, Uzbekistan) • J. Amerika: 2 (Bolivija, Paragvaj)

35. VIRI PRAVA MORJA • Osnovno izhodišče: 38. člen Statuta meddržavnega sodišča v Haagu. • Mednarodne konvencije in druge mednarodne pogodbe in njihov vse večji pomen. Pogodbe, ki ustvarjajo objektivne režime. Odnos med UNCLOS in ŽK Konvencijami – člen 311 Konvencije (Odnos do drugih konvencij in mednarodnih sporazumov). • Običajno mednarodno pravo. Vloga deklaracij GS kot izraz opinio iuris. • Pomožna vira: pravna znanost in judikatura.

36. MEDNARODNOPRAVNI REŽIM MORSKEGA PROSTORA • Morska pasova pod državno suverenostjo • Notranje morske vode • Teritorialno morje • Pas posebnih jurisdikcijskih pravic obalne države – zunanji morski pas • Pasova suigeneris suverenih pravic obalne države – epikontinentalni pas • izključna ekonomska cona (IEZ) • Mednarodni morski območji • Odprto morje • Morsko dno in podzemlje morskega dna zunaj državne jurisdikcije, mednarodna cona

38. MEDNARODNA CONA (XI. POGLAVJE JAMAJŠKE KONVENCIJE) • Najobširnejši del Konvencije zavzemajo pravna načela in pravila, ki je nanašajo na režim izkoriščanja in raziskovanja morskega dna in podzemlja, ki leži zunaj meja državne jurisdikcije (mednarodna cona). • Ta so zajeta v XI. poglavju Konvencije z naslovom Mednarodna cona (angl. The Area, franc. Zone), v Prilogi III, Temeljni pogoji iskanja, raziskovanja in izkoriščanja ter v Prilogi IV, Statut Podjetja.

39. Območje mednarodne cone prekriva približno dve tretjini vsega morskega dna in leži 2500 m ali pa še globlje pod morsko gladino. Z vidika naravnih znanosti gre za globokomorsko dno (angl. deep sea bed), ki naj bi pokrivalo 57,8% vse Zemljine površine.Na njegovem dnu se nahajajo polimetalni ali manganovi gomolji, ki vsebujejo rude kot so nikelj, kobalt, mangan, baker. Med UNCLOS III so bile cene niklja,kobalta in mangana na svetovnem trgu relativno visoke. Zato so bila pričakovanja, da bo steklo njihovo pridobivanje z mednarodne cone, kljub izjemno visokim stroškom takšnega pridobivanja, velika.

40. SKUPNA DEDIŠČINA ČLOVEŠTVA • Pojem skupne dediščine človeštva kot bodočega pravnega naslova za globokomorsko dno je uvedel v prakso držav Arvid Pardo, stalni predstavnik Malte pri ZN. • Načelo skupne dediščine človeštva kot pravni naslov za mednarodno cono morskega dna je po mnenju uglednih mednarodnopravnih teoretikov dobilo svojo veljavo po običajnem mednarodnem pravu in torej ne glede na sprejetje Konvencije. Pravno podlago za to predstavlja že omenjena Deklaracija za morsko dno, ki jo je GS ZN sprejela s resolucijo 2749/XXV.

41. POMEN IN VSEBINA SKUPNE DEDIŠČINE ČLOVEŠTVA • Konvencija proglaša v 136. členu, da so mednarodna cona in njena naravna bogastva skupna dediščina človeštva (common heritage of mankind – CHM). • Skupna dediščina človeštva kot pravni naslov za mednarodno cono – kogentna norma mednarodnega prava? Šesti odstavek 311. člena Konvencije namreč zavezuje pogodbenice, da ne spreminjajo temeljnega načela skupne dediščine človeštva, kot je določen v 136. členu Konvencije, in da ne pristopijo k nobenemu sporazumu, ki pomeni odstop od tega načela. • Dobiček, pridobljen z izkoriščanjem rudnih bogastev z mednarodne cone oceanskega dna se mora razdeliti pravično in na nediskriminatorni podlagi, upoštevajoč interese in potrebe držav v razvoju ter vseh ljudstev, ki še niso dosegla popolne neodvisnosti (člen 140. v zvezi s 160. členom 160). • PRAVNI POLOŽAJ CONE IN NJENIH NARAVNIH BOGASTEV (137. ČLEN) • Ni si dopustno prisvojiti njenih delov s strani kogarkoli. Gre za res communis humanitatis. • Uporaba Cone izključno v miroljubne namene (čl. 141).

42. INTERNACIONALIZACIJA IN MEDNARODNI REŽIM • Konvencija ustanavlja novo mednarodno organizacijo, Oblast za morsko dno (International Sea-bed Authority, ISBA), pod pristojnostjo katero bo potekalo izkoriščanje rudnih bogastev mednarodne cone (157. člen Konvencije). Kljub konstituiranju Oblasti za morsko dno ekonomsko pridobivanje rudnih bogastev z mednarodne cone še ni steklo. Interes najrazvitejših držav do rudnih bogastev mednarodne cone zelo velik in so bila vanjo vložena že zelo velika sredstva. • Paralelni režim izkoriščanja mednarodne cone je predstavljal kompromis med zahtevami visoko razvitih držav, ki so hotele čimbolj liberalni režim izkoriščanja oceanskega dna in možnost neposrednega pristopa v cono tudi za zasebne oziroma državne ter multinacionalne družbe, in državami v razvoju ter "skupino 77", ki so zagovarjale tako imenovani enotni sistem izkoriščanja, ki naj bi ga izvajala sama Oblast za morsko dno preko svojega posebnega telesa, Podjetja (Enterprise).

43. Bistvo paralelnega sistema je v tem, da lahko neka družba, zasebna ali državna, zaprosi za določeno območje v mednarodni coni, na katerem namerava na podlagi pogodbe z Oblastjo za morsko dno izkoriščati rudna bogastva cone. Prosilec (kasnejši sklenitelj pogodbe) celotno ponujeno območje razdeli na dve enakovredni rudarski polji. Eno pripade prosilcu zahteve, drugo se rezervira za Oblast za morsko dno oziroma za njeno Podjetje ali za države v razvoju. Pravico do izbire med ponujenima rudarskima poljema ima Oblast za morsko dno (Priloga III, člen 8). Da bi bilo Podjetje Mednarodne oblasti za morsko dno čimprej sposobno samo izkoriščati polimetalne gomolje, je imela Konvencija ustrezne določbe o obveznem prenosu tehnologije s strani komercialnih proizvajalcev-skleniteljev pogodbe o izkoriščanju rudnih bogastev mednarodne cone, na Podjetje. To je bilo revidirano z Izvedbenim (implementacijskim) sporazumom z 28. 7. 1994.

44. SEDEŽ IN ORGANI ISBA • Mednarodna oblast za morsko dno ima sedež v Kingstonu na Jamajki, vse pogodbenice Konvencije so ipso facto njene članice (člen 156 Konvencije). Je subjekt mednarodnega prava (drugi odstavek 170. člena). Glavni organia Oblasti so Skupščina, Svet in Sekretariat (1. odstavek 158. člena Konvencije). • Podjetje je organ Oblasti za izvrševanje dejavnosti v mednarodni coni in mu je v tem okviru priznana tudi pravna sposobnost (drugi in tretji odstavek 158. člena v zvezi s 170. členom Konvencije). Podjetje, katerega ustanovitev je odložena do začetka komercialne proizvodnje rud iz mednarodne cone, bo delovalo po svojem statutu (Priloga VI. Konvencije, Statut Podjetja). Predstavljal ga bo generalni direktor, upravljal pa petnajstčlanski upravni odbor (Governing Board). Sekretariat Oblasti bo opravljal funkcije Podjetja do odločitve Sveta, da Podjetje lahko začne s svojim delom neodvisno od Sekretariata. • Najvišji organ Oblasti je Skupščina kot predstavniško telo vseh držav pogodbenic Jamajške konvencije (členi 159 do 161). Skupščina je med drugim tudi volilno telo za ostale organe Oblasti.

45. Po 162. členu je izvršilna funkcija zaupana Svetu (Council). Svet je sestavljen iz 36 držav članic Oblasti za morsko dno (člen 161, Sestava, postopek in glasovanje). Po prvotnem besedilu Konvencije naj bi štiri mesta v Svetu zasedale države največje investitorke v mednarodno cono, štiri mesta pa države izmed največjih uvoznic rud, ki se nahajajo v tej coni, pri čemer je bilo največji uvoznici (ZDA) zagotavljeno stalno mesto v svetu. V obeh omenjenih skupinah je moralo vsaj po eno mesto pripasti državam iz tedanje vzhodnoevropske socialistične regije. Nadaljnja štiri mesta so šla največjim kopenskim proizvajalkam rud, ki naj bi se izkoriščale na oceanskem dnu, Med države kopenske proizvajalke rud, ki naj bi se v bodoče pridobivale iz mednarodne cone morskega dna, spadajo nekatere države v razvoju (npr. Indonezija, Zaire, Zambija), katerih gospodarstva so v veliki odvisnosti od izvoza teh rud. Šest mest je šlo državam v razvoju s posebnimi interesi. Preostalo polovico članov sveta (18) se izvoli upoštevajoč pravično zemljepisno razdelitev prostih mest. Te določbe so bile revidirane z Implementacijskim sporazumom.

46. Kot organa Sveta sta bili določeni Pravna in tehnična komisija ter Ekonomsko-planska komisija (163. člen Konvencije). Po Konvencije je bilo predvideno, naj bi imela vsaka komisija po petnajst članov, z možnostjo povečanja, če bi se izkazalo za potrebno, o čemer odloča Svet, upoštevajoč gospodarnost in učinkovitost (drugi odstavek 163. člena). Člani Pravne in tehnične komisije morajo imeti ustrezne kvalifikacije s področja iskanja, raziskovanja in izkoriščanja oceanskih rudnih bogastev, oceanografije, varstva morskega okolja ali ekonomskih ter pravnih zadev, povezanih z globokomorskim rudarjenjem in druga znanja povezana s temi področji (prvi odstavek 165. člena). Po 165. členu Konvencije ima namreč Pravna in tehnična komisija široke pristojnosti s področja izvrševanja dejavnosti v mednarodni coni. V njeno pristojnost med drugim sodi pregled predlaganih načrtov dela, ki jih morajo predložiti prosilci za sklenitev pogodbe o pridobivanju rud iz cone Oblasti za morsko dno, in dajanje priporočil Svetu v zvezi s tem. Glede na zgoraj omenjeno določbo o možnosti povečanja, je bila Pravna in tehnična komisija prvič izvoljena leta 1996 v 22-članski sestavi. Po drugi strani je odločeno, da se Ekonomsko-planska komisija ne izvoli, njene predvidene naloge pa do nadaljnjega opravlja Pravna in tehnična komisija.

47. Upravne naloge Oblasti so zaupane Sekretariatu, ki ga sestavljajo generalni sekretar kot najvišji upravni funkcionar Oblasti in toliko osebja, kot ga potrebuje Oblast (166. člen Konvencije). Leta 1996 je bil za prvega Generalnega sekretarja Oblasti za dobo štirih let izvoljen Satya N. Nandan iz Fidžija.

48. PREHODNI REŽIM • Na 11. zasedanju konference aprila 1982 sta bili kot Priloga I k Sklepnemu aktu tretje konference ZN o pomorskem mednarodnem pravu sprejeti dve resoluciji. • Resolucija I se je nanašala na ustanovitev Pripravljalne komisije za Mednarodno oblast za morsko dno in za Mednarodni tribunal za pomorsko mednarodno pravo. Pripravljalna komisija (PrepCom) naj bi do začetka veljavnosti Konvencije sprejemala ustrezne odločitve glede konstituiranja Oblasti in njenih organov ter pomorskega tribunala in vodila nadzor nad dejavnostmi v mednarodni coni.

49. Resolucija II je urejala začetna finančna vlaganja s strani držav ali zasebnih konzorcijev v mednarodno cono in uvedla zaščito "pionirskih investitorjev" na ta način, da jim je zagotavljala sklenitev z Oblastjo pogodbe o izkoriščanju tistega dela oceanskega dna, v katerega so ali naj bi v prehodnem obdobju vlagali sredstva za raziskovanje njegovih rudnih bogastev. Sklenitev pogodbe o izkoriščanju s "pionirskim investitorjem" je bila vezana na začetek veljavnosti Konvencije ter na pogoj, da država, kjer ima "pionirski investitor" sedež, do takrat ratificira oziroma pristopi k Konvenciji. Med prvotnimi podpisnicami Konvencije, domnevnimi "pionirskimi investitorji" so bile Francija, Kanada, Nizozemska, nekdanja SZ in Indija.

50. OD KONVENCIJE DO IZVEDBENEGA (IMPLEMENTACIJSKEGA) SPORAZUMA • Kljub dejstvu, da je paralelni režim v času sprejetja Konvencije predstavljal kompromis glede bodočega izkoriščanja mednarodne cone, ta režim ni bil sprejemljiv za tehnološko najrazvitejše države. • Te države in sicer ZDA, ZR Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija, nekdanja SZ in Japonska so v fazi zaključnega sprejemanja Konvencije sprejele vsaka svojo (začasno) enostransko zakonodajo o globokomorskem rudarjenju na temelju izdajanja licenc in mimo režima, ki je bil predviden po Konvenciji.