Reproduktivne pravice in svoboščine staršev

1. Reproduktivne pravice in svoboščine staršev Ideja o prokreativni svobodi – ali bodo spočeli otroke ali ne, s kom, kdaj in koliko, je osebna odločitev vsakega posameznika, v katero se država ne sme vpletati. Vprašanje: ali so naše reproduktivne svoboščine (liberties) in pravice (claim-rights) neomejene ali pa jih sme država izjemoma – začasno ali trajno – odvzeti ali omejiti? Ali nam sme kdaj rojevanje otrok proti naši volji ali preprečiti ali pa predpisati? Ali imamo v sferi razmnoževanja samo pravice in svoboščine ali obstajajo poleg teh tudi reproduktivne dolžnosti (dolžnost, da ustvarimo nova bitja, ali dolžnost, da jih ustvarimo taka in ne drugačna)? Ali imamo, denimo, pravico ustvarjati otroke, za katere bodo morali skrbeti drugi? Ali imamo pravico otroka ukrojiti po svojih željah? Skratka, ali naj pravico do odločanja o rojstvu otrok razumemo kar se da široko – kot da ne zaobjema le pravice do odločanja o ali, kdaj, s kom in koliko otrok bomo imeli, temveč tudi kakšni ti otroci bodo – ali restriktivno?

2. Pravna plat Ustava RS v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno ter nalaga državi, naj zagotovi možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za (?) rojstva svojih otrok. V 54. členu pa staršem priznava pravico in hkrati nalaga dolžnost (?!) “vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke”, in določa, da se jim sme to pravico odvzeti ali omejiti samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

3. Nekaj aktualnih dilem (i) Ustvarjanje rešilnih otrok (ii) Namerno spočetje gluhega otroka (iii) Izbira spola, spolne usmerjenosti in vrste drugih zaželenih lastnosti (iv) Spolni odnosi med ljudmi s posebnimi potrebami (v) Osmerčki v ZDA (vi) Zdravljenje neplodnosti (vii) Umetna oploditev samskih žensk (viii) Transseksualni starši (ix) Akutna demografska kriza

4. (i) Ustvarjanje ‘rešilnih otrok’ Ali je ustvarjanje t.i. 'rešilnih otrok' (savior siblings) kot vira zarodnih matičnih celic (krvi iz popkovnice in posteljice) oz. kot potencialnih darovalcev kostnega mozga (kirurški odvzem) za življenjsko ogrožene otroke moralno dopustno ali ne? Če ni, ali naj zakonodajalec tako prakso dovoli ali naj ostane ta še naprej prepovedana?

5. Pomisleki zoper uzakonitev ustvarjanja ‘rešilnih otrok’ • Argument iz nedopustne instrumentalizacije in popredmetenja – če otroka ustvarimo izključno zato, da bi rešil življenje drugemu otroku, ga obravnavamo kot blago, predmet ali stvar, ki premore zgolj uporabno vrednost, in ne kot osebo, tj. bitje z dostojanstvom. (za zavrnitev tega pomisleka glej Brock) (2) Argument iz spolzke strmine - dovoljenje za ustvarjanje 'rešilnih otrok' na stežaj odpira vrata evgeniki, natančneje, ustvarjanju t.i. designer babies oz. otrok po naročilu. Ali si bodo torej starši v prihodnosti svobodno, po svoji presoji pomagali s predimplantacijsko genetsko diagnostiko pri krojenju otroka z želenimi lastnostmi: določenega spola, barve oči, telesne višine, stopnje inteligentnosti, ipd.? (3) Argument iz nepopravljive škode – rešilni otrok bo utrpel nepopravljivo psihološko škodo, ko bo izvedel, da so ga starši spočeli izključno zaradi njegovih celic in tkiv.

6. (ii) Namerno spočetje otroka s posebnimi potrebami (“designer deafness”) Protiprimer tezi, da so naše reproduktivne pravice brezpogojne in neomejene: “designer deafness” ali namerno spočetje gluhega otroka. (Glej tudi Parfitov primer!) Dileme: ali imajo gluhi starši pravico spočeti in roditi gluhega otroka? Ali imajo pravico do pomoči (uporabe metod umetne oploditve) pri uresničitvi takega načrta? Ali pa bi morala država take odločitve v imenu zaščite najboljših otrokovih interesov z zakonom prepovedati? Ali bi z morebitno zakonsko prepovedjo namernega spočetja gluhih otrok država nedopustno diskriminirala gluhe starše? Ali bi implicitno izrekla negativno vrednostno sodbo o življenju gluhih oseb?

7. A few years ago, a lesbian couple in the US sparked controversy when they chose a deaf sperm donor to ensure their children, like them, would be deaf. Now it appears that some would-be parents are resorting to pre-implantation genetic diagnosis (PGD) to achieve the same thing, by selecting and implanting embryos that will develop into deaf children.This comes from a survey by the Genetics and Public Policy Center in Washington DC on how PGD is being used in the US.Deep inside the report is this paragraph: “Some prospective parents have sought PGD to select an embryo for the presence of a particular disease or disability, such as deafness, in order that the child would share that characteristic with the parents. Three per cent of IVF-PGD clinics report having provided PGD to couples who seek to use PGD in this manner.”It is not clear how many, if any children, have been born after embryo selection for a disability, or which disabilities have been selected for. I asked Susannah Baruch, the lead author of the GPPC report, who told me that the team does not have any more details.So let’s do the sums: since the survey included 137 IVF-PGD clinics, 3% means 4 couples at least, more if you assume some of the 200 clinics who did not respond to the survey have also provided this service. And since the success rate of IVF is roughly 30%, even if each couple made only one attempt at least one child must have been born with a designer disability, most likely deafness, with the help of PGD.

8. Argument za očitek o diskriminaciji gluhih (1) Starši z neokrnjenim sluhom smejo splaviti (oz. izločiti) gluh zarodek. (2) Gluhi starši ne smejo splaviti (oz. izločiti) zarodka z neokrnjenim sluhom. (3) Gluhota je razmeroma zanemarljiva okvara oz. oblika prikrajšanja. (4) Za zakonsko prepoved spočetja gluhih otrok potemtakem ni nobenega tehtnega moralnega ali zakonskega razloga. (5) Zakon torej gluhe starše obravnava kot drugorazredne državljane oz. jih nedopustno diskriminira.

9. Nekaj dilem: Kako huda okvara je gluhota? Ali so gluhi prikrajšani za dovolj pomembno dobrino, da ta okvara prestavi njihovo življenje pod prag znosnosti oz. ga povsem razvrednoti? Ali je spočetje in rojstvo gluhemu otroku res v škodo? (Parfitov problem ne-identitete – kako naj ovrednotimo za nekoga škodljivo dejanje, brez katerega pa ta oseba sploh obstajala ne bi?) Če ne, ali je lahko kljub temu narobe spočeti in roditi gluhega otroka, če bi lahko namesto njega spočeli in rodili otroka brez okvare sluha? (v tem primeru morajo obstajati neškodljiva napačna dejanja – ni vsako napačno ravnanje (takšno zato, ker je) za nekoga škodljivo)

10. Kdaj posamezna reproduktivna odločitev sploh vsebuje skrito sporočilo ali vrednostno sodbo o življenju? “[A] decision expresses (or presupposes) a particular judgment…if and only if either, as amatter of psychological fact, one could only be motivated to make this decision if [one]ascribed to the judgement…or one cannot rationally make the decision without believingwhat the judgment affirms.“ (Buchanan idr.) Toda tudi če je res, da izjava “Splavila sem A zaradi F.” predpostavlja negativno sodbo o F (posredno pa tudi o vrednosti življenja bitja s to lastnostjo), pa iz izjave “Spočela sem B zaradi G.” ne moremo ničesar sklepati ne o vrednosti B-jevega življenja ne o njenem viru, še najmanj pa, da vsa B-jeva vrednost izvira iz njegovega razmerja do G. Glej Singer, str. 337

11. (iii) Izbira spola • Za argument v podporo pravici staršev, da (s pomočjo predimplantacijske genetske diagnostike) izberejo spol svojemu otroku, glej Harris 216-219.

12. (viii) Transseksualni starši Ruben Noe Coronadoima skorajda povsem pobrito glavo, nosi trdi dni staro bradico in je - noseč. Ta 25-letni Španec, ki je po poklicu tonski tehnik in se je rodil kot ženska, velja za prvega transseksualca na svetu, ki pričakuje dvojčka. Rodila naj bi se septembra. Coronado živi v okolici Barcelone, s postopkom spreminjanja spola pa je začel že pred nekaj leti. Najprej so mu operativno odstranili prsi in predpisali moške spolne hormone. Nato sta Ruben in njegova življenjska sopotnica Esperanza sklenila, da bi rada imela otroke. Toda 43-letna Esperanza je menila, da je prestara in ne dovolj zdrava za nosečnost. Ruben je kljub spremembi spola ohranil jajčnika in maternico, zato je s pomočjo hormonske terapije sposoben zanositi in donositi otroka. Zaprosil je za darovano moško spolno celico, kmalu po oploditvi pa so mu iz bolnišnice sporočili, da pričakuje dvojčka. Ruben se namerava še pred porodom poročiti z Esperanzo, tako da bo ta otrokova zakonita mati. Po rojstvu otroka namerava nadaljevati s postopkom spreminjanja spola, v okviru katerega mu morajo le še odstraniti ženske organe. Njegova nosečnost je v Španiji sprožila razpravo o tem, ali je umetna oploditev transseksualcev sploh moralno sprejemljiva.

13. (ix) Akutna demografska kriza Dve plati svetovne demografske krize: (pre)visoka stopnja rodnosti v deželah Tretjega sveta, na drugi strani pa (pre)nizka stopnja rodnosti v razvitih zahodnih državah.

14. EU skupaj 1,4 Velika Britanija 1,7 Grčija, Španija, Nemčija 1,3 Slovenija 1,26 Tretji svet skupaj 3,0 (brez Kitajske) 3,5 Nigerija 8,0 Celovita stopnja rodnosti (total fertility rate)

15. Slovenske razmere 1980 1990 1995 2004 2005 2007 SKUPAJ 29.902 22.368 18.980 17.961 18.157 dečki 15.276 11.454 9.741 9.101 9.355 deklice 14.626 10.914 9.239 8.860 8.802 Povprečna starost matere ob rojstvu vseh otrok 25,3 26,0 27,2 29,2 29,4 Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka 22,9 23,9 25,0 27,5 27,8 Celotna stopnja rodnosti 2,11 1,46 1,29 1,25 1,26 1,33

16. Družbene posledice padajoče stopnje rodnosti • Drastična sprememba populacijskih razmerij – velika večina Zemljanov bo do leta 2050 živela v deželah Tretjega sveta (nanje bo padel skoraj celoten delež povečanja svetovnega prebivalstva za 3 milijarde ljudi) • Populacija EU-ja se bo do leta 2050 skrčila za 10 odstotkov, medtem ko bo vzhodna Evropa izgubila celo 22 odstotkov svoje populacije • Zaradi krčenja prebivalstva bodo v razvitih zahodnih državah prisiljeni delovno silo uvažati (skoraj vso povečanje britanske populacije do leta 2050, ocenjeno na 7 milijonov, bo šlo na rovaš priseljencev in njihovih otrok) • Nevarnost izbruha kulturnih in verskih trenj in konfliktov med staroselci in priseljenci (omejena zmožnost razvitih zahodnih družb, da absorbirajo, asimilirajo oz. integrirajo tolikšno število priseljencev) • Staranje prebivalstva (podrta razmerja med starostnimi kategorijami) • Že tako preobremenjena zdravstveni in pokojninski sistem se bosta pod bremenom starajočega se prebivalstva sesedla • Cele gospodarske panoge bodo utrpele veliko škodo (vrtce in šole bodo zapirali, vzgojiteljice in učiteljice )

17. Vzroki za zmanjševanje števila rojstev (diagnoza Shriverjeve) Medicinski (dostopnost zanesljive in varne kontracepcije, nizka stopnja smrtnosti med novorojenčki in otroci, odloženo starševstvo in s tem povezane težave z neplodnostjo,... Ekonomski (visoka stopnja zaposlenosti med ženskami, zvišanje deleža študirajočih in podaljšanje časa za študij, draga bančna posojila za nakup nepremičnin in neurejen trg le-teh,…) Finančni (visoki stroški varstva, vzgoje in izobraževanja otrok, ) Kulturni (zmanjšan vpliv cerkvenih ustanov na življenjske izbire, hedonizem, individualizem, prevlada “zdaj-tukaj” mentalitete, pojmovanje otrok kot finančnega bremena, ne dolgoročne naložbe,…) Filozofski/vredno(s)tni (prenos zanimanja s kolektivnega na individualno, z dosežkov na izkušnje/doživetja, z vrlin na osebno zadovoljstvo, s prihodnosti na sedanjost, z izpolnjevanja dolžnosti na iskanje užitkov,…)

18. Vzroki za zmanjševanje rojstev in odlašanje z njimi (Strategija za dvig rodnosti) (i) naraščajoče izobraževanje žensk in ekonomska avtonomija žensk; (ii) naraščajoče in visoke potrošniške aspiracije, ki ustvarjajo potrebo po drugem dohodku v gospodinjstvih; (iii) povečano vlaganje v razvoj kariere pri obeh spolih, v tandemu z naraščajočo kompetitivnostjo na delovnem mestu; (iv) stroški in dostopnost stanovanj, tako za mlade družine, kot za gospodinjstva v nadaljnjih fazah oblikovanja družine; (v) porast »postmaterialističnih« vrednot, kot so samoaktualizacija, etična avtonomija, svoboda izbire, tolerantnost do nekonvencionalnosti; (vi) večji poudarek na kvaliteti življenja s porastom nagnjenja za prosti čas, zabavo; (vii) umikanje od nepreklicnih obvez in želja po ohranjanju »odprte prihodnosti«; (viii) naraščajoča verjetnost ločitve in zato bolj previdno vlaganje v lastno identiteto; (ix) družbena norma majhne družine in pre-odgovornega starševstva.

19. V Sloveniji posebne potrebe po omejevanju svobode odločanja v reproduktivnih zadevah ni, ker družbene potrebe in individualne želje po raziskavah sodeč sovpadajo: “Za enostavno obnavljanje prebivalstva, ob sedanji ravni umrljivosti, bi morala ženska v svoji rodni dobi v povprečju roditi 2,1 otroka (Malačič, 2005, str.12). Zadnje raziskave s tega področja pa kažejo, da si mladi v povprečju želijo 2,4 otroka (Ule, 2002). Ob aktualni stopnji rodnosti, ki je 1,26 otroka na žensko v rodno dobi, si tako Vlada RS kot celotna slovenska družba zastavi vprašanje, kako bo mogoče zmanjšati ta razkorak med željami in realnostjo, ter omogočiti mladim parom, da imajo toliko otrok, kot si jih želijo.” (Strategija…, str. 12)

20. Zamisel o reproduktivnem nadzoru Povsod nimajo take sreče. Država lahko zasnuje in izvaja tako populacijsko strategijo ali demografsko politiko, ki bo od nje zahtevala, da državljane dejavno sili rojevati otroke oz. odvrača od rojevanja. Osnovno vprašanje etike reproduktivnega nadzora se glasi: kdaj, če sploh kdaj, sme država/oblast omejiti reproduktivne pravice in svoboščine svojih državljanov? Kateri in kolikšni posegi v reproduktivne odločitve državljanov so vsaj v načelu moralno opravičljivi in kdaj, v katerih izjemnih okoliščinah sme država poseči po njih?

21. Od družbeno škodljivega ravnanja (npr. kajenja ali konzumiranja pornografije) lahko oblast državljane odvrne na dva osnovna načina: (1) z njegovo neposredno zakonsko prepovedjo (prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov, prepoved kajenja na javnih mestih, prepoved proizvodnje, razpečevanja in prodaje pornografskih gradiv) ali pa (2) z zmanjšanjem njegove privlačnosti (višji davki na tobačne izdelke, s tem višja cena in težji dostop do cigaret; prostorska in časovna omejitev dostopa do pornografije, visoka obdavčitev, družbena stigma,…). Do slednjega vodita dve poti: ljudi lahko za odločitev za otroke nagradiš ali pa zaradi odločitve proti njim kaznuješ.

22. Zadržki do reproduktivnega nadzora Dva slaba argumenta (1) Poskusi vplivanja na (reproduktivne) odločitve in ravnanja drugih vedno pomenijo nedopusten poseg v avtonomijo (tj. svobodno odločitev) posameznikov. (2) Reproduktivne odločitve in ravnanje sodijo v zasebno sfero vsakega posameznika, so njen najbolj intimni del, zato se ne bi smel vanje nihče vtikati. Težava s tovrstnim argumentiranjem: (i) to, kar je videti kot čisto osebna odločitev, ki zadeva izključno starše, lahko še kako kroji življenja drugih ljudi (v prvi vrsti otrokovo, a tudi sorodnikov in v končni fazi davkoplačevalcev); (ii) individualne reproduktivne odločitve imajo kumulativen učinek. Če se vsak od nas odloči uveljaviti svojo pravico, da (n)ima otrok(e), bo imelo to kumulativno skrajno nezaželene družbene posledice (glej zgoraj).

23. Etika reproduktivnega nadzora Poskuse oblasti, da bi vplivala na odločitve in ravnanje svojih državljanov, je treba oceniti po treh merilih: (1) Ali je deklariran cilj ukrepa morda škodljiv zame ali za druge? Če da, ali njegovi dobrodejni učinki odtehtajo povzročeno škodo? (2) Ali je morda kaj narobe z uporabljenimi sredstvi ali načinom, metodo vplivanja (ali skuša, denimo, oblast moje vedenje spremeniti z grožnjami ali uporabo sile?)? (3) Ali je morda kaj sporno na samem odnosu med subjektom in objektom vplivanja? Z vidika (1) do (3) bodo moralno najmanj sporni spodbujevalni ukrepi, s katerimi skuša oblast zmanjšati nosečnost in starševstvo v kategoriji mladoletnih, neporočenih in revnih žensk (mladoletniška nosečnost je namreč manj kot optimalna z vidika tako otrokovih kot materinih interesov).

24. Ukrepi nadzora nad reprodukcijo

25. Nekateri problematični posegi v reproduktivne pravice in svoboščine Prepoved uporabe metod OBMP (oploditve z biomedicinsko pomočjo) za spočetje otroka samskim ženskam in homoseksualnim parom Prepoved uporabe metod predimplantacijske diagnostike za izbiro otrokovega spola in nekaterih drugih značilnosti Prisilna sterilizacija spolnih prestopnikov, duševno prizadetih,… Prepoved abortusa oz. različne ovire na poti do njega (obvezno posvetovanje in odlog,…) Plačljivost abortusa Omejen dostop do kontracepcijskih sredstev Prepoved uporabe oplojenih jajčec (v postopku umetne oploditve ustvarjenih ‘odvečnih’ embrijev) brez soglasja obeh partnerjev Predlogi za dodatno obdavčitev zakonskih (in zunajzakonskih?) parov brez otrok

26. Predlagani ukrepi v Strategiji za dvig rodnosti

27. Drugi možni viri reproduktivnih dolžnosti staršev Načelo prokreativne dobrodelnosti (Principle of 'Procreative Beneficence’) NPD (Julian Savulescu) Pravi, da so bodoči starši moralno dolžni med možnimi otroci, ki bi jih lahko ustvarili, izbrati in ustvariti tiste, ki bodo najbolj verjetno živeli najboljše življenje. V skladu s tem načelom so si dolžni starši pri izbiri ‘najboljših’ embrijev pomagati s tehniko genske diagnoze pred prenosom v maternico, svojo odločitev pa opreti na oceno o prisotnosti oz. odsotnosti bolezenskih in ne-bolezenskih prediktorjev, kot je inteligenca.

28. Ali je NPD veljavno moralno načelo? Podpirajo ga, denimo, naše intuicije v Parfitovem primeru Nespametnih staršev. Njihovo ravnanje se nam zdi moralno sporno, čeravno bi zaradi argumenta iz ne-identitete težko trdili, da so s svojo odločitvijo, da spočnejo nezdravega otroka, koga oškodovali. Zaplete pa se ob vprašanju, komu dolgujejo starši tako odločitev, do koga imajo tako dolžnost? Do nezdravega otroka, ki so ga nazadnje spočeli, očitno ne, ker mu ne bi mogli zagotoviti boljšega življenja, do zdravega otroka, ki bi ga lahko spočeli, pa ga niso, pa še manj, ker naslovnik dolžnosti pač ne more biti nekdo, ki ne obstaja. Ali je dolžnost prokreativne dobrodelnosti morda, podobno kot dolžnost resnicoljubnosti, primer kantovske dolžnosti do človeštva oz. človeškosti? Druga možnost – to je dolžnost de dicto, ne de re (ni dolžnost do konkretnega otroka, pač pa do katerega koli otroka, ki ga bomo ustvarili).

29. Parfitova primera nespametnih staršev Noseča ženska, ki bo rodila prizadetega otroka (ki pa bo še vedno živel znosno življenje), če ne vzame zdravila, in ženska, ki bi lahko rodila zdravega otroka, če bi s spočetjem počakala tri mesece, če spočne pred iztekom tega obdobja, pa se bo otrok rodil prizadet. Intuitivno obe ravnata narobe, če ne skušata preprečiti otrokove relativno blage prizadetosti (torej če prva ne vzame zdravila in če druga ne počaka s spočetjem), je pa težje to intuicijo pojasniti v drugem kot v prvem primeru (v prvem bo namreč otrok oškodovan, v drugem pa ne, ker mu odlog ne bi prihranil samo prizadetosti, ampak sam obstoj).

30. Implikacije Parfitovega miselnega eksperimenta Če je naša intuicija pravilna in bi bilo narobe, če bi skušala druga ženska spočeti pred iztekom obdobja treh mesecev, v katerem bi bilo spočetje za otroka tvegano, potem, se zdi, moramo ‘požreti’ naslednji dve protiintuitivni implikaciji: (i) tudi za nikogar škodljive odločitve in dejanja so lahko moralno napačne; in (ii) človeški zarodki oz. zgolj potencialne človeške osebe so med seboj zamenljive – v primeru, ko ni nobena od dveh potencialnih oseb bolj upravičena do obstoja kot druga, odloča nevtralno merilo, tj. kakovost življenja oz. življenjski obeti (mati je dolžna podariti življenje tisti od njiju, ki se ji obeta bolj kakovostno življenje)

31. Pojem pravice in pojem dolžnosti Kaj je pravica? Kaj pripišemo nekomu, ko mu pripišemo pravico do X? Kaj je podlaga za pripis moralne pravice? Kakšne vrste pravic poznamo? V kakšnem odnosu so pravice do dolžnosti? Ali so kakšne pravice absolutne, neprekršljive, ali pa ni med njimi nobene, ki bi narekovala kaj več kot zgolj prima facie spoštovanje?

32. Logika pravic/dolžnosti Pravica in dolžnost sta štiričleni razmerji: A ima na podlagi y-a pravico do Xnasproti B-ju. A je B-ju dolžan (narediti, dati, priskrbeti, omogočiti) X na podlagi y-a.

33. Temelj/vir pravic Pravice varujejo interese, ki so dovolj pomembni, da smemo zaradi njihove zaščite drugim omejiti svobodo odločanja in delovanja. Pravic torej ni brez interesov – če ni v mojem interesu, da nekaj storiš, potem nimam pravice od tebe zahtevati, da to stori. Interes je torej nujni pogoj za pravico, ni pa že tudi zadosten. V interesu revnih in bolnih prebivalcev Tretjega sveta je, da jim pomagamo, toda to samo po sebi še ne pomeni, da imajo pravico zahtevati od nas, naj jim pomagamo (spomnite se Singerjevega argumenta za dolžnosti do revnih).

34. Pravice in/ali dolžnosti Ali dolžnosti enih ljudi res izvirajo izključno iz pravic drugih? Benjamin Constant je zastopal to zdravorazumsko stališče v sporu s Kantom: • I. —ON A SUPPOSED RIGHT TO TELL LIES FROM BENEVOLENT MOTIVES • IN the work called France for the year 1797, Part VI. No. 1, on Political Reactions, by Benjamin Constant the following passage occurs, p. 123:— • “The moral principle that it is one’s duty to speak the truth, if it were taken singly and unconditionally, would make all society impossible. We have the proof of this in the very direct consequences which have been drawn from this principle by a German philosopher, who goes so far as to affirm that to tell a falsehood to a murderer who asked us whether our friend, of whom he was in pursuit, had not taken refuge in our house, would be a crime.” • The French philosopher opposes this principle in the following manner, p. 124:—“It is a duty to tell the truth. The notion of duty is inseparable from the notion of right. A duty is what in one being corresponds to the right of another. Where there are no rights there are no duties. To tell the truth then is a duty, but only towards him who has a right to the truth. But no man has a right to a truth that injures others.” The πρωτον ψευδοςhere lies in the statement that “To tell the truth is a duty, but only towards him who has a right to the truth.” • It is to be remarked, first, that the expression “to have a right to the truth” is unmeaning. We should rather say, a man has a right to his own truthfulness (veracitas), that is, to subjective truth in his own person. For to have a right objectively to truth would mean that, as in meum and tuum generally, it depends on his will whether a given statement shall be true or false, which would produce a singular logic.

35. Now, the first question is whether a man—in cases where he cannot avoid answering Yes or No—has the right to be untruthful. The secondquestion is whether, in order to prevent a misdeed that threatens him or some one else, he is not actually bound to be untruthful in a certain statement to which an unjust compulsion forces him. • Truth in utterances that cannot be avoided is the formal duty of a man to everyone, however great the disadvantage that may arise from it to him or any other; and although by making a false statement I do no wrong to him who unjustly compels me to speak, yet I do wrong to men in general in the most essential point of duty, so that it may be called a lie (though not in the jurist’s sense), that is, so far as in me lies I cause that declarations in general find no credit, and hence that all rights founded on contract should lose their force; and this is a wrong which is done to mankind. • If, then, we define a lie merely as an intentionally false declaration towards another man, we need not add that it must injure another; as the jurists think proper to put in their definition (mendacium est falsiloquium in præjudicium alterius). For it always injures another; if not another individual, yet mankind generally, since it vitiates the source of justice. … • To be truthful (honest) in all declarations is therefore a sacred unconditional command of reason, and not to be limited by any expediency.

36. (Omejeni in globalni) skepticizem glede pravic Pri sklicevanju na moralne pravice je potrebno biti previden. Za našega nasprotnika v razpravi je lahko sporen ali sam obstoj pravice, na katero se sklicujemo (denimo pravice do lastnih, gensko sorodnih otrok, ali pravice do obeh staršev, ali pravice, da poznamo oba starša), ali njena vsebina (ali je pravica do življenja zgolj pravica do tega, da nas ne ubijejo (po krivici), ali pa jo gre razumeti širše, kot pravico do vsega, kar potrebujemo za preživetje?) ali pa njena normativna moč (kaj naj prevlada v primeru konflikta, pravica posameznika do zasebnosti ali pravica javnosti do obveščenosti?). Najbolj dosledni so v svojem zavračanju pojma pravice utilitaristi – “A ima pravico do X”, pravi Harris, ne pomeni drugega kakor “A sme storiti/zahtevati X”, resničnosti tovrstnih sodb pa ne moremo nikoli preprosto predpostaviti, temveč jo je treba najprej šele dokazati. Glej Harris (str. 12), podobno tudi Singer str. 98.

37. Vsebina pravice Pravica do česa je pravica do X-a? Na to navidez enostavno vprašanje je pogosto težko odgovoriti. Primer: Pravica do življenja

38. ‘Pravica do življenja’ Zakaj je sklicevanje na pravico žrtve do življenja pogosto neplodno? Zato ker med sprtimi stranmi velikokrat ni soglasja • o vsebini oz. predmetu te pravice (do česa vse imamo pravico, če imamo pravico do življenja?) • o nosilcih te pravice (kdo, katere vrste bitij vse imajo tako pravico?) • o naravi te pravice (ali je to take vrste pravica, ki se ji je mogoče prostovoljno odreči oz. ki jo je mogoče s svojim ravnanjem zapraviti?)

39. Trije primeri: • Splav (ali zarodek sploh ima pravico do življenja? Tudi če jo ima, ali iz nje res izhaja, da sme ostati v materinem telesu do rojstva proti njeni volji?) • Smrtna kazen (ali tudi najbolj zavržen morilec ohrani pravico do življenja in bi mu to temeljno pravico kratili, če bi ga usmrtili, ali pa je to pravico zapravil, ker je sam ubijal, in mu potemtakem ne kratimo nobene pravice, če ga usmrtimo, potem ko mu je bila v poštenem sodnem postopku krivda za zločin, ki se po zakonu kaznuje s smrtjo, dokazana onstran razumnega dvoma?) • (Aktivna) evtanazija (ali se je na smrt bolni, ki nas prosi, naj mu pomagamo predčasno umreti, odrekel svoji pravici do življenja in nas s tem v razmerju do sebe odvezal sicer univerzalne dolžnosti, da se vzdržimo ubijanja človeških oseb, ali pa se uveljavljanju te pravice ni mogoče odreči?)

40. ‘Violinist’ “Zamislimo si naslednjo situacijo. Ko se nekega jutra prebudite, ugotovite, da ležite v postelji, s hrbtom obrnjeni k nezavestni osebi. Vzemimo, da gre za slovitega violinista in da so preiskave potrdile, da boleha za usodno boleznijo ledvic. Društvo ljubiteljev glasbe si je ogledalo vse dostopne zdravstvene arhive in ugotovilo, da ste edina oseba z zahtevano krvno skupino. Zato so vas ugrabili in violinistov krvni obtok ponoči priklopili na vaš krvni obtok, da boste s svojimi zdravimi ledvicami poleg lastne čistili tudi njegovo kri. Direktor bolnišnice vam sporoči naslednje: “Obžalujemo ravnanje Društva ljubiteljev glasbe – če bi bili karkoli slutili, bi ga vsekakor preprečili. A zdaj je, kar je; violinist je povezan z vašim krvnim obtokom in če ga odklopimo, bo umrl. Vendar pa nimate nobenega razloga za zaskrbljenost - v devetih mesecih bo violinist okreval in ga bomo lahko varno odklopili od vas.” Ali ste se moralno dolžni sprijazniti z nastalo situacijo? Nedvomno bi bilo to zelo prijazno in velikodušno od vas. Toda ali res morate privoliti vanjo?” (109)

41. Argument Thomsonove v zagovor abortusa 1. Zarodek je oseba. 2. Vsaka oseba ima pravico do življenja. Torej 3. Zarodek ima pravico do življenja. 4. Iz pravice do življenja pa še ne izhaja pravica do uporabe nekogaršnjega telesa za preživetje. 5. (Vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti, tj. nosečnosti, ki je posledica posilstva, ali pa nosečnosti, do katere je prišlo kljub uporabi zaščitnih sredstev) noseča ženska zarodku ni podelila pravice do uporabe svojega telesa. 6. (iz 4. in 5.) (Vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti) zarodek nima pravice do uporabe telesa noseče ženske.

42. Argument Thomsonove (nad.) 7. Abortus (prekinitev nosečnosti) je edini način, na katerega lahko noseča ženska zarodku odreče rabo svojega telesa. 8. (iz 6. in 7.) Z abortusom (vsaj v primeru nezaželene/nehotene nosečnosti) zarodku torej ne kratimo pravice do uporabe telesa noseče ženske. 9. Abortus potemtakem ni krivično dejanje (ni primer krivičnega uboja). 10. Abortus je potemtakem vsaj včasih (namreč tedaj, kadar je nosečnost nezaželena/nehotena) moralno dopustno dejanje. 11. Donositev in rojstvo otroka je moralno hvalevredno dejanje, ki pa sega onkraj naših moralnih dolžnosti (je supererogatorno dejanje, ne pa dolžnost noseče ženske).

43. Razmislek o Violinistu podpira premiso (4) – tezo, da iz pravice do življenja še ne izhaja pravica do uporabe telesa druge osebe za preživetje. Nujni pogoj za slednjo je po mnenju Thomsonove izrecni ali implicitni pristanek/privolitev. Drugače rečeno, pravica do uporabe tujega telesa je pogojna pravica v smislu, da je odvisna od pristanka/privolitve osebe, za katere telo gre; in to velja tudi v primeru, ko je od uporabe tujega telesa odvisno moje biološko preživetje.

44. Kritike argumenta Thomsonove (i) Opira se na zgrešeno analogijo med Violinistom in nezaželeno nosečnostjo: • Odnos nosečnice do zarodka je veliko bolj intimen kakor moj odnos do violinista, zato prvi ustvarja dolžnosti, drugi pa ne. (b) Violinist je podoben kvečjemu primerom zanositve zaradi posilstva, ne pa tudi primerom zatajitve zaščitnih sredstev – v slednjih je nosečnost posledica namernega in prostovoljnega ravnanja in ne prisile, zato smo za obstoj zarodka soodgovorni in dolžni poskrbeti za njegove potrebe (ii) Uporablja zelo restriktivno pojmovanje pravic – pravico do življenja, denimo, razume Thomsonova kot pravico do tega, da nas ne ubijejo po krivici; torej niti ne kot negativno pravico (pravico do ne biti ubit), kaj šele pozitivno (pravico do vsega, kar potrebujemo za preživetje), temveč kot podmnožico negativnih pravic

45. Vsebina oz. predmet pravice do življenja Do česa vse nam torej daje pravico pravica do življenja? Tri stališča: (i) velikodušno – do vsega, kar potrebujemo za preživetje (ii) zmerno/kompromisno – zgolj do tega, da nas ne ubijejo (namerno, naklepno) (iii) skopuško – do tega, da nas ne ubijejo po krivici (na tak način ali v takih razmerah, da bi nam kratili kako pomembno pravico) Prvo stališče razume pravico do življenja pozitivno, kot pravico, iz katere izvirajo pozitivne dolžnosti (dolžnosti, da nekaj storimo), drugo in tretje pa negativno, kot pravico, ki drugim nalaga izključno negativne dolžnosti (se pravi dolžnosti, da se nečesa vzdržimo).