Viri in temelji morale

1. Viri in temelji morale Uganka razumske avtoritete in motivacijske moči moralnih sodb (oz. dejstev): Sodba oz. spoznanje, da bi bilo prav/narobe storiti X, nam obenem priskrbi zelo (najbolj?) tehten razlog in pa močan (zadosten?) motiv za izvršitev/opustitev X-a. Kako je to mogoče, če pa za opisne/dejstvene sodbe nasploh to ne velja (“Dežuje, torej moraš vzeti dežnik.”)? Odgovor: moralne norme so norme razuma, nemoralno ravnanje je vedno (tudi) nerazumno.

2. Možni temelji morale

3. Trazimahova ‘teorija’ pravičnosti Pravica ni drugega kakor korist močnejšega. Sleherna vladavina namreč postavlja zakone sebi v korist: demokracija demokratične, tiranija tiranske, aristokracija aristokratske. S tem ko jih postavijo, razglasijo, da je spoštovanje zakonov pravično, njihovo kršenje pa krivično.

4. Sokratova zavrnitev Trazimaha: Oblastniki se lahko zmotijo in podložnikom predpišejo ravnanje, ki jim (oblastnikom) ni v korist. Toda v tem primeru dobimo protislovno triado: (1) Pravično je delati to, kar so ukazali oblastniki (spoštovati zakone). (2) Pravično je, kar koristi vsakokratni oblasti. (3) Nekateri zakoni oblastnikom ne koristijo.

5. Sokratov zagovor pravične/moralne drže Sokratova teza: pravičnost je dobra tako po sebi kot zaradi svojih blagodejnih učinkov (je torej hkrati intrinzična in instrumentalna dobrina).

6. Sokratov argument (1) Delo (funkcija) sleherne stvari je to, kar lahko delamo samo z njo ali pa z njo delamo najbolje. (2) Sleherni stvari, ki ji je določeno neko delo/funkcija, je lastna tudi odličnost (arete, vrlina). (3) Vsaka stvar za opravljanje svojega dela potrebuje odličnost. oz. (3’) Sleherna stvar svoje delo dobro opravlja zaradi svoje odličnosti, slabo pa zaradi svoje ničvrednosti (kakija, hiba). (4) Tudi duša opravlja dela, ki jih ne more opraviti (enako dobro) nič drugega, in tudi ona za dobro opravljanje svojega dela potrebuje odličnost. (5) Življenje je delo duše (in samo nje). (6) Odličnost duše je pravičnost, ničvrednost pa krivičnost. (7) Pravična duša in pravičen človek bosta torej živela dobro življenje, krivična duša in krivičen človek pa slabo. (Dobrega življenja ni brez pravičnosti.) (8) Kdor dobro živi, je srečen in blažen, kdor živi slabo, pa nasprotno (nesrečen in zamorjen). (9) Sreča ima prednost pred nesrečo (v smislu, da jo je bolj razumno izbrati). Torej (10) krivičnost nikoli ne prinaša prednosti pred pravičnostjo (in zato dajanje prednosti prvi pred drugo nikoli ne more biti razumno).

7. Slabosti Sokratovega argumenta Sporne domneve: (i) Obstaja tipična funkcija, ki jo opravlja duša, in ta funkcija je skrb za življenje in upravljanje z njim. (ii) Odlična duša dobro skrbi za življenje, ničvredna pa slabo. (iii) Ekvivokacija med (moralno) dobrim in srečnim življenjem (premisa 8).

8. Ali pravični ljudje nujno živijo srečno/dobro življenje? Sokratova teza: Pravični ljudje živijo bolje in so srečnejši od krivičnih. Glavkon: Sokratovo tezo bomo lahko ovrednotili šele, če bomo primerjali življenje pravičnika, ki uživa sloves (in nadloge) krivičnika, z življenjem krivičnika, ki uživa sloves (in blagodeti) pravičnika; se bo izkazalo, da za to, da si zagotovimo koristi od pravičnosti, zadošča že videz pravičnika

9. Gigesov prstan Zgodba naj bi služila kot dokaz, da nihče ni pravičen prostovoljno, ampak je takšen po sili razmer, zaradi strahu pred kaznijo, ki bi ga doletela, če bi kršil zakone in pravila; Če bi dali Gigesov prstan krivičnemu in pravičnemu, bi ugotovili, da se njuno obnašanje v ničemer ne razlikuje – oba bi ga uporabljala za brezobzirno uresničevanje lastnih, sebičnih ciljev, in to bi bilo tudi edino razumno; pravice torej nima nihče za dobro po sebi – komur se ponudi priložnost, da se okoristi s krivičnim ravnanjem brez tveganja, da ga doleti pravična kazen, ta priložnost tudi izkoristi.

10. Zapornikova dilema

11. Preferenčna lestvica razumnega sebičneža (Glavkon, Hobbes) 1. svet, v katerem ravnam krivično, ne da bi me za to doletela pravična kazen 2. svet, v katerem vsi ravnajo pravično, vključno z mano 3. svet, v katerem vsi ravnajo krivično, tudi jaz (Hobbesovo naravno stanje, ‘človek človeku volk’, ‘vojna vseh proti vsem’) 4. svet, v katerem trpim krivico, ne da bi zanjo prejel zadoščenje oz. dobil priložnost za maščevanje

12. Morala in razum Ali je dosledno moralno ravnanje (‘življenje pravičnika’) razumna življenjska izbira? Ali ne bi bilo pametneje spoštovati pravila, kadar nam to koristi bolj od njihovega kršenja, in jih kršiti, kadar nam to bolj koristi od njihovega spoštovanja? Ne, kajti če bi vsak brezobzirno zasledoval izključno svoje osebne koristi, bi se znašli v Hobbesovem naravnem stanju, svetu št. 3, ki je z vidika naših osebnih interesov slabši od sveta št. 2, sveta, v katerem vsi ljudje (ali vsaj velika večina le-teh) živijo pravično oz. krepostno življenje.

13. Morala in Bog (religiozna morala): (i) Vsa morala izvira od Boga. (ii) Moralne resnice izražajo voljo Boga – da smo moralno dolžni storiti ali opustiti X, pomeni, da Bog od nas hoče, da storimo ali opustimo X. (iii) Moralne dolžnosti imamo primarno do Boga, svojega stvarnika, le sekundarno in izpeljano pa do drugih ljudi in do sebe. (iv) Izpolnjevanju dolžnosti do Boga moramo v primeru konflikta dati prednost pred izpolnjevanjem dolžnosti do ljudi. (v) Prava morala je v celoti razodeta v svetih, od Boga navdihnjenih spisih – eksplicitno (v zapisanih navodilih Boga) in implicitno (v njegovih dejanjih). (vi) Moralna presoja in ravnanje služita temu, da v mejnih, nejasnih oz. zapletenih okoliščinah ugotovimo in izpolnimo voljo Boga.

14. Sokratov izziv Teoriji Božjih ukazov (TBU) Evtifron: “Vse in samo tisto, kar bogovi ljubijo, je sveto.” oz. če to prevedemo v današnji žargon: “Vse in samo tisto, kar Bogovi zahtevajo od nas, da storimo ali opustimo, je moralno pravilno.” Sokratovo vprašanje: Ali je sveto sveto zato, ker ga bogovi ljubijo, ali pa ga bogovi ljubijo zato, ker je sveto? oz. Ali je moralno pravilno ravnanje takšno zato, ker ga od nas zahteva bog, ali pa ga bog zahteva od nas, zato ker je moralno pravilno?

15. Sokratov argument proti TBU Predpostavimo: (A) Ubijanje je v nasprotju z Božjo voljo. (1) Če nam je Bog ukazal, naj se ne pobijamo, je to storil ali z razlogom ali brez razloga, kar tako, iz kaprice. (2) Če Bog za tako prepoved ni imel kakega dobrega razloga (in bi nam lahko namesto tega ubijanje zapovedal), tudi sami nimamo nobenega razloga, da se ubijanja vzdržimo (da ga je Bog prepovedal po naključju, iz kaprice, nam takega razloga ne more priskrbeti). (3) Če je Bog za tako prepoved imel tehten razlog (in nam namesto tega ne bi mogel zapovedati, naj se pobijamo), je to lahko bilo edino dejstvo, da je narobe ubijati. Toda potem (4) je ubijanje napačno neodvisno od Božje volje in (5) bi se morali ubijanja vzdržati iz enakih razlogov, zaradi katerih ga je Bog prepovedal (lastnosti, zaradi katerih je napačno), in ne zato, ker ga je Bog prepovedal. Torej, (6) če je Bog prepovedal ubijanje, potem ali nimamo nobenega razloga za to, da njegovo voljo spoštujemo, ali pa je ubijanje napačno ne glede na to, kaj Bog od nas hoče.

16. Dopolnjen Sokratov argument proti TBU Dodatna domneva: (B) (Krščanski) Bog je neizmerno dober. Toda tudi ta domneva izvornemu argumentu ne pomaga veliko. Neskončna dobrota je Boga pri izbiri med ubijanjem in ne-ubijanjem ali ovirala ali pa nanjo ni vplivala. Če nanjo ni vplivala, potem ni relevantna (dobrota se z bitja ne more prenesti na predmet njegove izbire). Če je odločilno vplivala na to, da je Bog ljudem ubijanje prepovedal in ne zapovedal, pa je spet edina razlaga ta, da bi bil drugačen ukaz v nasprotju z njegovo dobro čudjo, saj bi v tem primeru ljudem ukazal početi nekaj nedopustnega – a potem mora biti ubijanje napačno neodvisno od njegove volje.

17. Morala kot naravni pojav (Darwin) Moralni čut (čut za prav in narobe) je naravna nadgradnja • družbenih instinktov socialnih živali (simpatije in vzajemnih uslug, pripravljenosti pomagati sodrugom, podrejanja javnemu mnenju oz. dovzetnosti za sodbo skupnosti, izkazovanja zvestobe, zmožnosti samopremagovanja, roditeljske ljubezni, ipd.) ki s pomočjo (b) višjih kognitivnih procesov (pomnenja, sklepanja,…) in pogojevanja (ponavljajočega se nagrajevanja socialnega in kaznovanja anti-socialnega obnašanja) oblikujejo (c) za moralo značilne miselne, čustvene in vedenjske vzorce.

18. Alternativna (a še vedno evolucijska) razlaga prijateljskega altruizma (i) Evolucija bo dala prednost tistim posameznikom, ki razvijajo prijateljstvo in zmanjšujejo sovražne odnose, naravni izbor pa bi moral dati prednost značajem, ki lajšajo sklepanje dobrih medsebojnih odnosov. (ii) Ljudje evolucijski logiki ne sledimo zavestno, temveč je ta vgrajena v naša temeljna čustva. (iii) Čustvi, ki najbolj neposredno povečujeta verjetnost preživetja, sta občutek hvaležnosti in sočutje – dispozicija, da bolj ali manj samodejno, tj. brez premišljanja, vračamo prejete usluge, in dispozicija, da smo bolj naklonjeni tistim, ki so nam pripravljeni delati usluge. (iv) Sodelovanje (izmenjava dobrin in koristnih informacij) je primer igre brez ničelne vsote, se pravi oblike interakcije, s katero vsi udeleženci nekaj pridobijo.

19. Izvor prijateljskega altruizma (nad.) (v) Najbolj razumna strategija, ki na dolgi rok preprečuje zlorabo zaupanja, goljufanje, izkoriščanje, ipd. kršitve norm skupnega življenja, je milo za drago (začni s prijazno gesto, v nadaljnjih korakih oz. naslednjih interakcijah z ljudmi pa na prijaznost odgovarjaj s prijaznostjo, na neprijaznost pa z neprijaznostjo). (vi) Geni vzajemnega altruizma (tj. geni, ki so prijaznost poplačali s prijaznostjo) so se sprva razširili s sorodniškim izborom, torej med zaupanja vrednimi sorodniki; ko se je strategija milo-za-drago enkrat dovolj razširila in zajela tudi nesorodnike, pa se je začela krepiti sama, brez pomoči sorodniškega izbora. (vii) Prijateljstvo, naklonjenost in zaupanje so tisto vezivo, ki je držalo skupaj skupnosti naših prednikov dolgo pred iznajdbo pogodb in zakonov. (Robert Wright: Moralna žival)