moralna na ela n.
Download
Skip this Video
Loading SlideShow in 5 Seconds..
Moralna načela PowerPoint Presentation
Download Presentation
Moralna načela

Loading in 2 Seconds...

play fullscreen
1 / 29

Moralna načela - PowerPoint PPT Presentation


  • 126 Views
  • Uploaded on

Moralna načela. (1) Formulacija načela (2) Interpretacija načela (3) Uporaba načela v konkretnih primerih (4) Utemeljitev načela (5) Logične implikacije. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva.

loader
I am the owner, or an agent authorized to act on behalf of the owner, of the copyrighted work described.
capcha
Download Presentation

PowerPoint Slideshow about 'Moralna načela' - makaio


An Image/Link below is provided (as is) to download presentation

Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author.While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server.


- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - E N D - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Presentation Transcript
moralna na ela
Moralna načela

(1) Formulacija načela

(2) Interpretacija načela

(3) Uporaba načela v konkretnih primerih

(4) Utemeljitev načela

(5) Logične implikacije

na elo spo tovanja lovekovega dostojanstva
Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva

Naša čustva, razmišljanja in dejanja morajo izražati dolžno spoštovanje do dostojanstva lastne in drugih oseb oz. človeških bitij.

Instrumentalizacija, popredmetenje, manipulacija, zavajanje, poniževanje, zasmehovanje, snobizem, prisila, ipd. so nezdružljivi s spoštovanjem dostojanstva oseb.

vidiki dostojanstva
Vidiki dostojanstva

Kaj smemo upravičeno pričakovati od popolne teorije o človekovem dostojanstvu? Vsaka popolna ali vsaj minimalno zadovoljiva teorija o človekovem dostojanstvu bi morala odgovoriti, ali pa vsaj nakazati odgovore, na naslednja vprašanja.

(1) Vprašanje vloge ali funkcije: Ali pojem dostojanstva sploh potrebujemo in če da, za kakšne namene? Kakšna je njegova vloga v popolni moralni teoriji in v kakšnem odnosu je do drugih temeljnih moralnih pojmov? (funkcija pojma)

(2) Pojmovno vprašanje: kaj dostojanstvo sploh je? Kaj pripišemo nekomu ali nečemu, ko mu pripišemo dostojanstvo? Kaj pomeni imeti dostojanstvo oz. kaj pomeni reči ali misliti, da nekdo ima dostojanstvo? (normativna vsebina pojma)

vidiki dostojanstva nad
Vidiki dostojanstva (nad.)

(3) Vprašanje temelja: na čem temelji dostojanstvo, kaj ga zagotavlja, zaradi česa ga bitja s takim statusom imajo, tista brez njega pa ne? (empirična ali metafizična vsebina pojma)

(4) Vprašanje obsega: Katere entitete ali bitja potencialno in/ali dejansko premorejo dostojanstvo? (obseg pojma)

(5) Vprašanje normativnih implikacij: kaj v zvezi z našimi naravnanostmi, premišljanjem, odločanjem in ravnanjem izhaja iz resničnega ali utemeljenega pripisa dostojanstva nekemu bitju? Kakšne prepovedi in zapovedi našim naravnanostim, premišljanju in ravnanju, tako v zvezi s samim seboj kot z drugimi osebami, nalaga ta poseben status? (normativne implikacije)

vidiki dostojanstva nad1
Vidiki dostojanstva (nad.)

(6) Vprašanje normativne moči: Kakšna je normativna moč tistih prepovedi in zapovedi v zvezi z našimi naravnanostmi do in ravnanjem z bitji, ki premorejo dostojanstvo, ki izvirajo iz spoznanja o njihovem dostojanstvu? Kakšna je moč teh praktičnih napotkov v primerjavi s tistimi, ki izvirajo iz drugih, od teh bolj ali manj neodvisnih moralnih premislekov (avtonomija, pravičnost, blaginja, individualna škoda, povraten vpliv na akterjev značaj, širša družbena škoda,…)? Z drugimi besedami, ali lahko kak moralni premislek kdaj opraviči prestop meje, ki jo zarisuje ta poseben status? Ali pa je treba različnim načinom izkazovanja spoštovanja (razvoj, ohranjanje, čaščenje razumne narave) vedno dati prednost pred izpolnitvijo vseh drugih moralnih obveznosti in pred uresničitvijo vseh drugih moralnih ciljev? (normativna moč)

vidiki dostojanstva nad2
Vidiki dostojanstva (nad.)

(7) Vprašanje obstojnosti: Ali - in če da, v kakšnih okoliščinah - je dostojanstvo mogoče pridobiti in izgubiti? Ali je dostojanstvo primer bolj ali manj naključne in pogojne vrednosti in če da, od česa je odvisna njegova posest? Ali nam morda dostojanstvo zagotavlja tak moralni status, ki ga je mogoče s svojimi odločitvami in ravnanjem zapraviti in zaslužiti, ki se mu je mogoče po svoji volji odreči, ali ki ga je mogoče pri zasledovanju osebnih koristi razumno vnovčiti? Ali pa gre, nasprotno, za vrednost, ki ni odvisna od posebnih okoliščin naše individualne identitete, naših želja in nagnjenj, ciljev in načrtov, celo od moralne odličnosti našega značaja in imenitnosti naših dosežkov ter zaslug zanje ne? ((ne-)obstojnost dostojanstva)

kantovo pojmovanje dostojanstva
Kantovo pojmovanje dostojanstva

(1) Funkcija pojma: Pripis dostojanstva prebivalcem "kraljestva smotrov", tj. nosilcem (enakih) moralnih in zakonskih pravic, je nujni (transcendentalni) pogoj za možnost enakih univerzalnih (moralnih in zakonskih) pravic.

(2) Normativna vsebina pojma dostojanstva: Imeti dostojanstvo pomeni imeti neprimerljivo in nezamenljivo, brezpogojno, intrinzično in končno vrednost - vrednost, ki ni odvisna ne od naših dosežkov ne od naših sposobnosti ne od plemenitosti našega značaja in ne od koristi, ki bi jih mi sami ali drugi ljudje lahko imeli od nas.

(3) Temelj dostojanstva: Dostojanstvo temelji na avtonomnosti oz. razumni naravi (množici razumskih sposobnosti), v prvi vrsti na naši sposobnosti, da svojo voljo podredimo diktatu razuma, se pravi zavestno izberemo cilje in načine delovanja (oz. sredstva za njihovo uresničitev) na podlagi (splošno sprejemljivih) razlogov, ki zasledovanje teh ciljev in uporabo teh sredstev najmočneje podpirajo, in ne pod vplivom svojih najmočnejših nagnjenj in želja.

(4) Obseg pojma dostojanstva: Dostojanstvo premorejo vsa razumna bitja, torej (vsaj) vse človeške osebe, pa tudi razumni Marsovci (če taki seveda obstajajo).

kantovo pojmovanje dostojanstva nad
Kantovo pojmovanje dostojanstva (nad.)

(5) Normativne implikacije (pripisa) dostojanstva: Če oseba zahvaljujoč svoji razumni naravi premore dostojanstvo, potem je (oz. njene razumne narave) ne smemo obravnavati zgolj kot sredstvo za dosego drugih ciljev, ki jih uresničujemo s svojim ravnanjem. Izkazati ji moramo spoštovanje, obravnavati jo moramo kot bitje z lastno - avtonomno in razumno - voljo, kot akterja, ki si je sposoben na podlagi premišljanja zastaviti cilje, ki jih je vredno zasledovati, in ki je sposoben te cilje z lastnimi močmi tudi uresničiti.

Spoštovanje je pri razgrnitvi normativnih implikacij dostojanstva ključna beseda. Vse, v čemer se kaže pomanjkanje spoštovanja do sposobnosti za razumno in avtonomno delovanje (bodisi v sebi ali v drugih ljudeh), je namreč po Kantu nerazumno in zato nemoralno, razumsko in moralno zapovedano pa vse tisto, s čimer to sposobnost na ustrezen način vzdržujemo, gojimo, razvijamo, uporabljamo in simbolično častimo. Prepovedano je trgovanje z dostojanstvenimi entitetami, se pravi vse, kar predpostavlja določanje njihove vrednosti glede na neko merilo vrednosti, ki je skupno vsem, tako intrinzično kot instrumentalno vrednim stvarem, in primerjave med tako določenimi vrednostmi, ker to navaja k sklepu, da so te stvari med seboj zamenljive.

kantovo pojmovanje dostojanstva nad1
Kantovo pojmovanje dostojanstva (nad.)

(6) Normativna moč premislekov o dostojanstvu: Prepovedi in zapovedi, ki izhajajo iz imetja dostojanstva, so absolutne, brezpogojne, nobeno neskladje ali konflikt s kakim drugim moralnim premislekom (zmanjšanje števila krivic ali odškodovanje za pretekle krivice, povečanje avtonomije oseb ali njihove blaginje, zmanjšanje števila kršitev pravic,…) nam ne more priskrbeti veljavnega (moralnega) razloga za izjemo od zapovedi, da jih je treba vedno in povsod spoštovati.

slide10
(7) Obstojnost dostojanstva: Dostojanstvo je brezpogojna vrednost in kot tako narekuje brezpogojno spoštovanje. Ker velja slednje osebi kot osebi, ker ji pripada na podlagi njene razumne in avtonomne narave, si ga le-tej ni treba najprej zaslužiti, z ničimer, kar bi lahko zagrešila, tudi s še tako gnusnim in nedoumljivim zločinom, pa si ga tudi zapraviti ne more. Oseba je po tej plati podobna otroku, zapovedano spoštovanje do nje pa ljubezni, za katero bi pričakovali, da jo bodo starši gojili do svojega otroka - tudi otroku si namreč starševske ljubezni ni treba najprej zaslužiti in tudi on je z ničemer, kar bi lahko storil, ne more zares zapraviti.

Edina pot do izgube dostojanstva vodi preko izgube tistega, na čemer dostojanstvo temelji, namreč sposobnosti za razumno in avtonomno odločanje in delovanje - a v tem primeru bo bolj primerno, če rečemo, da spoštovanje ni več zapovedano, ker pač ni več kaj spoštovati, in ne morda zato, ker si ga ne bi zaslužili.

Dostojanstvo (lastno ali drugih oseb) je mogoče s svojimi naravnanostmi, premišljanji in dejanji tudi prizadeti, okrniti ali užaliti, a to neposredno ne vpliva na njegovo obstojnost - če je nekdo s svojim ravnanjem okrnil moje dostojanstvo, ga zato ne premorem nič manj kot prej.

na ini okrnitve dostojanstva
Načini okrnitve dostojanstva

Dostojanstvo osebe (v sebi ali drugih) okrnimo, kadar

(i) je naše ravnanje nezdružljivo z idejo človeške narave kot cilja po sebi;

(ii) človeško naravo (tj. umnost) v sebi ali drugih obravnavamo zgolj kot sredstvo za kak cilj, ne pa tudi kot cilj po sebi;

(iii) uporabljamo naše ali tuje umske zmožnosti na način, ki ni skladen z idejo, da premorejo poleg instrumentalne tudi končno vrednost;

(iv) sebe ali druge obravnavamo kot predmete (stvari z izključno instrumentalno in torej pogojno vrednostjo) in ne kot osebe (stvari, za katere si je vredno prizadevati oz. ki jih je primerno občudovati, ceniti, častiti zaradi njih samih, neodvisno od naših potreb, želja in nagnjenj);

(v) svojo in tujo umno naravo obravnavamo kot nekaj, česar vrednost je v načelu primerljiva z vrednostjo poljubne koristi (benefit) oz. preprečitve poljubne škode (harm), torej kot nekaj, kar se po svoji naravi bistveno ne razlikuje od dobrin, ki imajo za nas zgolj pogojno vrednost, in kar je zato vsaj v načelu mogoče razumno zamenjati za slednje;

na ini okrnitve dostojanstva nad
Načini okrnitve dostojanstva (nad.)

(vi) sebe ali druge vpletemo v kak tak načrt za delovanje oz. v uresničevanje take namere, s katerega (vmesnimi ali končnimi) cilji mi ali oni ne bi mogli zavestno, prostovoljno in informirano (se pravi razumno) soglašati (Mappes 1992);

(vi) tega, kar počnemo, ne počnemo iz razlogov ali skladno z načeli, ki izražajo naše razumne naravnanosti do te osebe; drugače rečeno, na premisleke, ki govorijo v prid izvedbi dejanja, ki prizadeva to osebo, gledamo kot na zadostne razloge za njegovo izvedbo, čeravno ti ne izražajo ustrezno naših razumnih naravnanosti do sebe ali do nje (kot osebe) (Anderson 1993);

(vii) poskušamo svoj neustrezen odnos (pomanjkanje spoštovanja) ali ravnanje (uničenje ali zmanjšanje inherentne vrednosti) upravičiti s povečanjem zgolj uporabne ali instrumentalne vrednosti, se pravi prekršek zoper dostojanstvo upravičujemo s pričakovano koristjo (Muenzer 1996, Hill 1990).

prepoved instrumentalizacije in popredmetenja love kih oseb
Prepoved instrumentalizacije in popredmetenja (človeških) oseb

Kantov KI (človeštvo-kot-smoter-po-sebi)

“Deluj tako, da boš človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej obravnaval hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.”

V poljudni različici:

“Vselej obravnavaj osebe kot osebe, nikoli kot stvari ali predmete ali orodja.”

mo ne interpretacije
Možne interpretacije

(i) Obravnavati osebe kot osebe pomeni videti jih kot to, kar so, z vsem, kar jih dela osebe (in po čemer se bistveno razlikujejo od stvari).

Toda prepoved instrumentalizacije in popredmetenja primarno zadeva delovanje, ne dojemanje.

(ii) Obravnavati osebe kot osebe pomeni z njimi ravnati v skladu s tem, kar so.

Toda to je preveč ohlapno, saj nas pusti brez jasnega moralnega vodstva – Kar nas zanima, je ravno, kako bi morali ravnati z drugimi, da bi jih obravnavali (tudi) kot smoter po sebi, ne zgolj kot sredstvo? Kot nekaj brezpogojno in brez izjeme dragocenega? Kot izvor vse izposojene, izpeljane vrednosti? Kot razumne in avtonomne akterje? Kaj jim smemo, zato ker so vse to in še kaj, storiti in česa ne?

nov poskus interpretacije
Nov poskus interpretacije

Kaj pomeni obravnavati človeštvo (se pravi sposobnost razumske in svobodne presoje in delovanja) v sebi in drugih zgolj kot sredstvo?

in

Kaj pomeni obravnavati ga tudi kot smoter po sebi?

obravnavati nekoga zgolj kot sredstvo za nekaj
‘Obravnavati nekoga zgolj kot sredstvo za nekaj’

A obravnavamo zgolj kot sredstvo za lastne smotre/cilje, če:

(i) mu ali ji v prizadevanju, da bi uresničili cilje/smotre, ki smo si jih zastavili, brez njegovega/njenega soglasja povzročamo škodo.

(ii) namerno/zavestno zanemarimo škodljive posledice svojega ravnanja na njegovo/njeno blaginjo, in/alispregledamo moralne omejitve v smislu, da bi bili njemu/njej pripravljeni storiti kar koli, kar bi najbolj učinkovito uresničilo naše smotre/cilje

slide17
(iii) Uporabljamo to osebo za svoje cilje in v njej hkrati vidimo zgolj pripravno orodje za dosego svojih ciljev/smotrov.

(iv) V njenih interesih, občutkih ali volji ne vidimo nečesa, kar zarisuje mejo temu, kar smemo storiti.

(v) Naše prizadevanje velja uresničevanju cilja, s katerim oseba, ki jo v ta namen uporabljamo, ne bi mogla razumno soglašati.

ambivalentnost pojma popredmetenja in instrumentalizacije
Ambivalentnost pojma popredmetenja in instrumentalizacije

Oseba A popredmeti (instrumentalizira) osebo B, kadar jo obravnava kot nekaj, kar ni, namreč kot predmet. Očitek, da nekoga obravnavamo kot nekaj, pa vsebuje več neodvisnih, bolj ali manj ohlapno povezanih idej:

Popredmetovalec, A, obravnava B

(1) izključno kot orodje za svoje namene (instrumentalnost)

(2) kot nekaj, čemur manjka avtonomija in sposobnost odločanja (zanikanje avtonomije)

(3) kot nekaj, čemur manjka sposobnost za delovanje in morda tudi dejavnost (negibnost);

(4) kot nekaj, kar je zamenljivo bodisi z drugimi predmeti iste vrste ali pa s predmeti druge vrste (zamenljivost);

(5) kot nekaj, v kar je dovoljeno vdreti, zlomiti ali zmečkati (prekršljivost)

(6) kot nekaj, kar je mogoče posedovati, prodajati in kupovati (lastništvo)

(7) kot nekaj, kar nima lastnih občutkov in izkustev (oz. kjer mu jih ni treba upoštevati) (zanikanje subjektivitete).

uporaba formule love kosti f
Nesporni primeri kršitve KIč:

Zasužnjevanje ljudi (v tradicionalnih – Aristototelov ‘suženj kot govoreče orodje’ - in sodobnih oblikah: trgovanje z ljudmi,

ugrabljanje ljudi zaradi odvzema organov in tkiv za presaditev,

posilstvo,

terorizem,

Različne vrste manipulacije (laganje, goljufanje, zavajanje, pranje možganov…)

Sporni primeri kršenja KIč:

Kantovi primeri: lažno obljubljanje, (hedonistični ali preudarni) samomor, zanemarjanje lastnih talentov, opustitev pomoči ljudem v stiski

Naš primer: spočetje in rojstvo ‘rešilnega otroka’

Evtanazija, prostitucija, nadomestno materinstvo,

Uporaba Formule človeškosti (FČ):
kantov argument iz neskon nega regresa za f
Kantov argument iz neskončnega regresa za FČ

(1) V primeru razumne odločitve kot razumni akterji upravičeno sodimo, da je predmet naše odločitve neko dobro. (analiza tega, kaj pomeni razumno izbrati)

(2) Najboljša razlaga, zakaj je predmet razumne izbire razumnega akterja nekaj dobrega, je, da je preprosto predmet razumne izbire. [s sprejemom alternativne razlage bi bili prisiljeni sprejeti epistemološko in metafizično problematično obliko moralnega realizma]

(3) Kar razumni akter razumno izbere, je torej dobro preprosto zato, ker je ta to razumno izbral. [iz 1 & 2 s pomočjo sklepanja na najboljšo razlago]

(4) Vse, kar je dobro, je ali predmet razumne izbire ali pa razumno delovanje samo. [izhaja iz zavrnitve realizma, ki je bila podlaga za 2. korak]

(5) Razumno delovanje je nepogojen pogoj za dobrost/-to česar koli drugega. [iz 3 & 4 preko pojmovne analize o tem, kaj pomeni reči, da je nekaj nepogojen pogoj dobrote vsega drugega]

(6) Da bi bila neka stvar nepogojen pogoj dobrote vsega drugega, mora biti sama brezpogojno dobra.

(7) Razumno delovanje, bodisi v nas samih ali pa v drugih, je brezpogojno dobro, zato ga je treba vedno obravnavati temu ustrezno, tj. kot smoter po sebi. [iz 5 & 6]

enostavnej a razli ica argumenta za formulo love kosti
Enostavnejša različica argumenta za Formulo človeškosti

1. Kot akterji ne moremo delovati brez prepričanja, da so naši projekti, načrti in cilji dragoceni.

2. Hkrati moramo priznati, da je njihova vrednost zgolj pogojna – dragoceni niso preprosto zaradi samih sebe.

3. Nujni pogoj za njihovo vrednost je, da smo jih razumno izbrali.

4. Torej smo mi sami (kolikor smo razumna bitja) vir njihove vrednosti.

5. Torej mora biti vrednost nas samih (kot razumnih bitij) brezpogojna.

6. Samo kar ima brezpogojno vrednost (se pravi, kar je dragoceno po sebi, neodvisno od nagnjenj, želja, potreb koga drugega), je lahko smoter, ki enako obvezuje vsa razumna bitja.

7. Razumna in svobodna narava vsakega človeka torej obstaja kot smoter po sebi. In

8. Razumno in svobodno naravo je treba vedno obravnavati tudi kot smoter po sebi, nikoli zgolj kot sredstvo za druge, bolj ali manj naključne smotre.

te ave s kantovim argumentom
Težave s Kantovim argumentom

Problematične so naslednje premise:

2. da imajo naši projekti zgolj pogojno vrednost (implikacija: štetje las na glavi je enako dragoceno kot prizadevanje, da bi bolje razumeli svet ali vzdrževanje prijateljstva, če je le tako dejavnost mogoče razumno izbrati za svoj projekt);

3. da je njihova vrednost odvisna od tega, ali smo jih razumno izbrali (in ne obratno, da je razumnost naše odločitve odvisna od tega, ali so dobri za nas)

4. da smo zato mi, razumni akterji, vir njihove celotne vrednosti

Še zlasti pa dva nedovoljena koraka v sklepanju:

S tega, da če je A izvor B-jeve pogojne vrednosti, potem mora imeti sam brezpogojno vrednost;

Ter s tega, da če pripisujemo brezpogojno vrednost naši lastni razumni in svobodni naravi (jo nujno obravnavamo kot ‘objektivni smoter’ ali ‘smoter po sebi’), potem moramo priznati brezpogojno vrednost tudi razumni in svobodni naravi vseh drugih ljudi oz. razumnih bitij.

implikacije f moralni prepad
Osebe:

Absolutna in brezpogojna vrednost (‘dostojanstvo’)

Izvor vse vrednosti

Smotri po sebi

Objektivni smotri, podlaga kategoričnim imperativom

Zapovedujejo brezpogojno spoštovanje

Ne-osebe/stvari:

Relativna in pogojna vrednost

Prejemniki vrednosti

Gola sredstva za cilje

Subjektivni smotri, podlaga hipotetičnim imperativom

So predmet bolj ali manj naključnih nagnjenj

Implikacije FČ: Moralni prepad
hierarhi en moralni univerzum
Hierarhičen moralni univerzum

Kar koli ni oseba, tj. razumni akter, ni nič drugega kakor stvar z zgolj instrumentalno, pogojno, relativno, zamenljivo itn. vrednostjo.

Ali potemtakem iz tega sledi, da so psi moralno enakovredni nalivnim peresom, vrvem in kladivom? Toda mar nimajo psi interesov, ki jih lahko s svojim ravnanjem pomagamo uresničiti ali onemogočiti, blaginje, ki jo lahko bodisi povečamo ali zmanjšamo, medtem ko za nalivna peresa, kladiva ipd. to ne velja? V nasprotju s kladivi in nalivnimi peresi, ki jim ni mogoče koristiti ali škoditi, gre lahko psom zaradi naših odločitev in dejanj (na) boljše ali slabše. Kako so lahko potemtakem eni in drugi moralno enakovredni?

kon na sodba
Končna sodba

Kantova Formula človeštva je kljub svoji izvorni privlačnosti hudo problematična. Kantov argument zanjo je neveljaven, načelo samo pa je težko razumeti in uporabljati.

Še več, tudi ob najbolj prepričljivem tolmačenju njenih dveh komponent, ‘zgolj sredstva’ in ‘tudi smotra po sebi’, nam omenjeno načelo ne priskrbi zadovoljive razlage za intrinzično napačnost po sebi napačnih dejanj.

Iz navedenih očitkov sledi, da je treba biti pri sklicevanju na FČ v razpravah o spornih moralnih vprašanjih nadvse pazljiv. En primer: prav očitno ne zmore opravičiti našega zaničujočega, izkoriščevalskega odnosa do ne-človeških živali, ki jim že stoletja odrekamo sleherno notranjo vrednost in jih obravnavamo kot gola sredstva za uresničitev svojih smotrov.

moralno pomembne lastnosti dejstva oz premisleki 1
Moralno pomembne lastnosti, dejstva oz. premisleki(1)

Ko premišljamo o tem, ali smemo/moramo ali ne smemo storiti nekaj, kar bi radi storili ali pa nekdo pričakuje ali zahteva od nas, bi morali upoštevati vsaj naslednje:

(i)Ali bom, če bom to storil, koga oškodoval, torej spravil v slabši (ali objektivno slab) položaj? (oškodovanje ali povzročanje škode)

(ii) Ali bom, če bom to storil, koga prikrajšal za kaj, kar mu sicer pripada oz. do česar ima pravico? (krivičnost oz. kratenje pravic)

(iii) Ali bom s svojim ravnanjem prekršil katero od svojih dolžnosti do samega sebe oz. do drugih ljudi? (neizpolnjevanje dolžnosti oz. prekršek zoper dolžnost)

moralno pomembne lastnosti dejstva oz premisleki 2
Moralno pomembne lastnosti, dejstva oz. premisleki (2)

(iv) Ali bom s tem dejanjem komu delal silo, torej ravnal v nasprotju z njegovo ali njeno izraženo razumno voljo? (prisila oz. prekršek zoper avtonomijo)

(v) Ali bom, če bom tako ravnal, zlorabil kako osebo, okrnil njeno dostojanstvo oz. jo obravnaval kot nekaj, kar ni, kot stvar ali predmet namesto kot osebo? (zloraba oz. krnitev dostojanstva)

(vi) Ali se bo v mojem ravnanju kazala kaka moralno nezaželena značajska lastnost, hiba ali pomanjkljivost? (pregrešnost)

(vii) Ali bo moje ravnanje pomanjkljivo z vidika kakega moralnega ideala ali vzora, ki ga skušam uresničevati? (nepopolnost oz. prekršek zoper moralni ideal)

moralno nepomembne lastnosti dejstva oz premisleki 1
Moralno nepomembne lastnosti, dejstva oz. premisleki (1)

(i) X se mi zdi nemoralen, torej je res tak. (videz, prvi vtis, intuicija)

(ii) X se mi gnusi, upira, torej mora biti nemoralen. (gnusnost, odvratnost ravnanja)

(iii) X je v nasprotju z Božjo voljo, torej mora biti nemoralen. (nespoštovanje Božje volje)

(iv) X je nenaraven, torej mora biti nemoralen. (nenaravnost ravnanja)

(v) X je protizakonit oz. z zakonom prepovedan, torej mora biti nemoralen. (nezakonitost ravnanja)

moralno nepomembne lastnosti dejstva oz premisleki 2
Moralno nepomembne lastnosti, dejstva oz. premisleki (2)

(vi) Večina ljudi X obsoja, torej mora biti nemoralen. (sklicevanje na splošno mnenje)

(vii) Prevladujoča morala lokalne skupnosti, kulture, civilizacije, zgodovinskega obdobja prepoveduje X, torej je ta (vsaj za člane omenjene skupnosti) nemoralen. (sklicevanje na prevladujoč sistem norm in vrednot)

(viii) Papež je X obsodil, torej mora biti nemoralen. (sklicevanje na stališče domnevne moralne avtoritete)

(ix) Ta ali oni uradni dokument (etični kodeks, deklaracija, resolucija, enciklika) X obsoja, torej je X nemoralen. (sklicevanje na pravne dokumente)