Pravičnost – povračilna in porazdelitvena

1. Pravičnost – povračilna in porazdelitvena

2. Pojem pravičnosti Pravičnost/krivičnost je temeljni atribut družbenih praks in ustanov. Kaj vse je lahko pravično oz. krivično? Ljudje, dejanja, kazni in nagrade, sodniki, razsodbe, izidi, dogovori in pogodbe, predpisi in zakoni, davčni, zdravstveni, pokojninski in izobraževalni sistemi (redni-izredni študenti, zunanja diferenciacija,...), ocene, plačna razmerja, socialni transferji, volilna zakonodaja, politični ukrepi, svetovna gospodarska in/ali politična ureditev, vojne,...

3. Zaslužnost kot merilo pravičnosti Aristotelova ideja vsebinske pravičnosti: Oseba A je pravična, če si vzame samo toliko (dobrin), kolikor ji (jih) pripada, nič več in nič manj. Porazdelitvena shema je podobno pravična, če vsakomur dodeli toliko dobrin, kolikor mu jih pripada, ne več in ne manj. A kolikšen delež koristi od družbenega sodelovanja pripada vsakemu od nas? Toliko, kolikor si zaslužimo – zaslužnost je če že ne edino, pa vsaj osnovno merilo pravičnosti nagrajevanja in kaznovanja. Vloga zaslužnosti pri ocenjevanju porazdelitvenih shem (vzorcev porazdeljevanja koristi in bremen medsebojnega sodelovanja) je bolj sporna.

4. Retributivna ali povračilna Pravičnost v nagrajevanju in kaznovanju Distributivna ali porazdelitvena Pravičnost v porazdeljevanju koristi in bremen skupnega življenja Vrste pravičnosti

5. Retributivna pravičnost • Definicija kazni: Kazen je vsako namerno povzročanje zla, gorja oz. trpljenja (v obliki odvzema svobode, premoženja ali življenja) neki osebi zaradi nečesa, kar je ta oseba storila. • Zakonska kazen (kazen v pravnem pomenu besede) je opredeljena nekoliko ožje: kot zlo, ki ga, kot zlo, storilcu kaznivega dejanja namerno prizadene oseba, ki jo za to pooblašča zakonodaja, katero je storilec s svojim ravnanjem kršil.

6. Problem kazni(ovanja) Inštitut zakonske kazni zahteva, da s tistimi, ki so prekršili zakon, ravnamo tako, kot je sicer z ljudmi narobe ravnati (se pravi, da jim odvzamemo premoženje, svobodo ali celo življenje). Tudi če predpostavimo, da so zakoni, ki jih je storilec kršil, pravični in razumni, se težko izognemo zagati, kako lahko njihova kršitev spremeni poprej nesprejemljivo ravnanje v sprejemljivo ali celo obvezno. Boonin: na to vprašanje ni zadovoljivega odgovora; prakse kaznovanja kršiteljev se sploh ne da upravičiti in bi jo morali nadomestiti z manj sporno prakso, namreč z državno sponzorirano povrnitvijo škode žrtvam.

7. Upravičenje kazni Ker vedno, kadar kaznujemo, nekomu namerno povzročamo zlo, to pa se (običajno ali praviloma) ne sme, zahteva izrekanje in izvrševanje kazni moralno utemeljitev oz. upravičenje. Filozofska vprašanja v zvezi s kaznovanjem: • Koga oz. kdaj smemo kaznovati in • Kako huda sme biti kazen? Dva elementa v vsaki teoriji kazni: upravičenje kaznovanja (kdaj smemo nekoga kaznovati) in merilo za odmero kazni (kakšno kazen naj mu naložimo)?

8. Teorije kaznovanja oz. pravične kazni

9. Retributivna teorija kaznovanja postavlja v ospredje pravičnost kazni oz. zaslugo, zaslužnost storilca. Edini tehten moralni razlog za kaznovanje je storjeni zločin – kaznovati smemo zgolj zločince/prestopnike in edini moralno sprejemljivi razlog za kaznovanje je, da so storili zločin. Glavno (izključno?) merilo moralnosti izrečene in izvršene kazni je njena pravičnost. Kazen je pravična tedaj in samo tedaj, če je zaslužena, taka pa je, kadar storilca doleti (približno) enako gorje, kakršno je on s svojim ravnanjem prizadejal žrtvam. Kazen se, skratka, mora po svoji teži ujemati z zločinom, če naj bo pravična (ti. načelo lex tallionis ali 'oko za oko, zob za zob').

10. Značilnosti retributivizma Usmerjenost: v preteklost (»punitar quia peccatum est«) Normativna vsebina: s kaznovanjem zločincev uveljavljamo svojo moralno pravico, hkrati pa izpolnjujemo svojo moralno dolžnost Upravičenje: pravica do (in dolžnost) kaznovanja izhaja izključno iz storjenega zločina Motiv: skrb za to, da bo pravici zadoščeno (»doing justice«) Bizarnosti: pravična kazen ukine, izbriše zločin (Kant, Hegel); kaznovanje zločinca je v prvi vrsti nekaj, do česar ima pravico sam zločinec, ne toliko prizadeti posamezniki oz. širša javnost (če ne kaznujemo zločina, storimo krivico zločincu); “da je le zadoščeno pravici, pa tudi če zaradi tega propade svet”; vnaprejšnja kazen

11. Slabosti retributivizma: • nejasnost pojma zasluge: kdaj je res, da si je nekdo nekaj (dobro ali zlo, ki ga je doletelo) zaslužil? Pripis zasluge oz. krivde zahteva oceno o osebni odgovornosti, ugotavljanje le-te pa je že pregovorno zapleteno. • praktične težave z odmerjanjem kazni po načelu lex tallionis (Ali naj posiljevalca za kazen posilimo? Ali je sploh mogoče odmeriti pravično kazen pedofilu, glede na to, da je že odrasel in mu zato ni mogoče vrniti z enakim?) • hrani maščevalnost, ki ni preveč pohvalna značajska lastnost • upravičuje, še več, zahteva smrtno kazen vsaj za dejanja umora • dopušča, še več, zahteva krute kazni za krute zločine (če je nekdo trpinčil svojo žrtev, preden jo je umoril, se zdi, da moramo enako hudo mučiti njega, preden ga usmrtimo) • protiintuitivne implikacije (Kantova otoška skupnost)

12. Utilitaristična teorija kaznovanja postavlja v ospredje dobre učinke kazni (na storilca, žrtev, njej bližnje in širšo skupnost). Edino opravičilo za kaznovanje so njegove pričakovane dobre posledice; kaznovati smemo takrat, ko imajo vsi drugi načini ravnanja v celoti gledano slabše oz. manj dobre posledice. Glavno merilo moralnosti kazni je torej njen vpliv na količino dobrega v svetu. Glede na to, da je kazen sama (moralno?) zlo, je treba pri njeni odmeri upoštevati izračun koristi – kazen naj ne bo hujša, kot je potrebno za zagotovitev njenih trajnih družbeno koristnih učinkov.

13. Koristi od kaznovanja Družbene koristi od kaznovanja lahko razvrstimo v naslednje tri skupine: (i) odvračalne – kazen odvrača zločinca od podobnih zločinov v prihodnosti, vse druge potencialne storilce pa s svojim zastraševalnim zgledom; (ii) prevzgojne – kazen je sredstvo moralne prevzgoje, zločinca osvobodi njegovih zločinskih nagibov in navad ter ga usposobi za povratek med poštene državljane; (iii) vzgojni, simbolni, ekspresivni – kazen sporoča, da je storjeni zločin družbeno nesprejemljiv, javnost skozenj izraža svoje zgražanje in se tako moralno okrepi in prečisti.

14. Značilnosti utilitaristične teorije kaznovanja Usmerjenost: v prihodnost (»punitur ut ne peccetur«) Normativna podlaga: kaznovanje zločinov nam nalaga naša univerzalna dolžnost, da delamo dobro oz. da preprečujemo zlo Upravičenje: pravica (in dolžnost) kaznovati izhaja izključno iz dejstva, da ima kazen v celoti gledano najboljše oz. najmanj slabe posledice od vseh razpoložljivih opcij; kazen je v danih okoliščinah še najmanjše zlo Motiv: skrb za izboljšanje sveta (»doing good«) Bizarnosti: na dolžnosti kaznovanja zločincev je nekaj protislovnega, paradoksnega, saj s kaznijo samo pomnožujemo zlo v svetu – enemu zlu, umoru, dodajamo drugo zlo, sodno usmrtitev (Bentham); dovoljuje, v skrajnih okoliščinah celo zahteva obsodbo in kaznovanje nedolžnih ljudi

15. Slabosti utilitarističnih teorij kaznovanja • v nekaterih (resda skrajnih) okoliščinah dopušča, še več, celo zahteva kaznovanje nedolžnih • zločincev ne obravnava kot razumne in avtonomne osebe, v njih vidi glino za gnetenje; • vsakič, ko kazen izrečemo zaradi predvidenega (pre)vzgojnega učinka na storilca ali širšo javnost, storilcu okrnimo dostojanstvo, ki ga ima kot oseba • učinke kaznovanja, zlasti dolgoročne, je težko izmeriti (stopnja povratništva, stopnja kriminala?)

16. Hibridne/kompromisne teorije kaznovanja Navadno kombinirajo retributivno upravičenje z utilitarističnim merilom za odmero kazni (čeprav je v načelu mogoča tudi obratna kombinacija). Kaznovati smemo samo zločince in edini moralno sprejemljivi razlog/motiv za kazen je storjen zločin, kazen pa naj bo tolikšna, kot jo terja učinkovita zaščita javnih dobrin: življenj, svobode in lastnine ljudi. Med hibridne teorije kaznovanja sodi, denimo, Rawlsova ideja o dveh pravilih/normah kaznovanja: zakonodajalca bi morali po njegovem pri kriminalizaciji dejanj in predpisovanju kazni zanje voditi utilitaristični premisleki, sodnika pri ugotavljanju krivde in odmerjanju kazni pa izključno retributivistični.

17. Mejni primeri Ali je mogoče moralno upravičiti • telesno kazen kot vzgojni ukrep ali metodo • kolektivno kaznovanje zaradi prekrška/prestopka neznanega posameznika • izrekanje in izvrševanje smrtne kazni v razmerah, ki vzbujajo sum o rasistični pristranskosti sodnega sistema (ZDA) • smrtno kazen za mladoletne zločince • telesno pohabljanje kot obliko kazni (šeriatsko pravo)

18. Neprimerjalni, absolutni vidik pravičnosti Posamezna kazen je pravična v tem pomenu besede, če se v grobem ujema s težo storjenega zločina, se pravi, če ni hujša ali blažja od tiste, ki bi si jo storilec zaslužil. Relativni, primerjalni vidik pravičnosti Ujemanje med težo posamezne kazni in zločina ni dovolj – če kaznovalna politika diskriminira, denimo, temnopolte morilce, potem je krivično, da sem sam za storjen zločin plačal s smrtjo, kak belopolt morilec pa se ji je izognil, tudi če je res, da sem si smrtno kazen zaslužil, da je, skratka, pravična v neprimerjalnem, absolutnem pomenu besede. Dva pojma oz. vidika retributivne pravičnosti?

19. Kaj bi bila pravična kazen za • Voznika, ki je v vinjenem stanju do smrti povozil pešca. • Fanatičnega islamskega terorista, odgovornega za eksplozijo v restavraciji, v kateri je umrlo pet ljudi. • Zasvojenca z drogami, ki je oropal prodajalno, da bi si priskrbel denar za naslednji odmerek. • Študenta, ki ga je profesor med pisnim izpitom zalotil pri goljufanju. • Goljufa, ki je po Internetu ponujal posredovanje dobro plačanih del brezposelnim osebam v zameno za plačilo. • Zasvojenca z drogami, ki svojo zasvojenost financira s prodajo droge. • Kaj bi lahko v navedenih primerih šteli za olajševalno in kaj za oteževalno okoliščino?

20. Pojem zasluge/zaslužnosti Igra osrednjo vlogo v naši vsakodnevni, pred-teoretski, zdravo-razumski morali. We say that effort deserves success, wrongdoing deserves punishment, innocent suffering deserves sympathy or compensation, virtue deserves happiness, and so on. We think that the getting of what's deserved is just, and that failure to receive what's deserved is unjust. We also believe it's good that a person gets what she deserves, and bad that she doesn't—even if she deserves something bad, like punishment. We assume, too, that it's wrong to treat people better or worse than they deserve, and right to treat them according to their deserts. In these and other ways, the notion of desert pervades our ethical lives. Povezan je z nekaterimi našimi najmočnejšimi moralnimi čustvi – nezaslužena slava ali nesreča v nas vedno vzbudita odpor in nejevoljo ter prizadeneta naš občutek za pravičnost.

21. Zaslužnost je tričlena relacija: Oseba A (subjekt zasluge) si zasluži B (predmet zasluge) zaradi C (temelj ali izvor zasluge). Možni predmeti zasluge: priznanje, spoštovanje, zmaga, uspeh, slava, sreča, odškodnina, zveste prijatelje, dober sloves,…

22. Teorija zaslužnosti Mora odgovoriti na naslednja vprašanja: Ali je sploh kdor koli za kar koli zares zaslužen? Kaj zasluga sploh je, kaj pomeni biti zaslužen za nekaj? Zaradi oz. na podlagi česa, s čim, si ljudje zaslužijo dobro ali slabo ravnanje? Katera načela sploh uravnavajo zaslužnost, tj. določajo, kdo si zasluži kaj? Zakaj bi ta načela spoštovali – katere, če sploh katere pomembne vrednote izražajo?

23. Temelj zaslužnosti Kaj naredi nekoga bolj ali manj zaslužnega za nekaj? Kaj vse je lahko temelj zaslužnosti? J. Rachels: edini temelj zasluge so naša pretekla prostovoljna dejanja. Rachelsov argument: (1) Ljudi bi morali obravnavati tako, kot si zaslužijo. (2) Da bi si nekdo zaslužil, da ga zaradi nečesa dobro ali slabo obravnavamo, mora biti za to odgovoren. (3) Ljudem ni pošteno pripisovati odgovornosti za stvari, na katere ne morejo vplivati. (4) Na to, s katerimi talenti in sposobnostmi smo obdarjeni, ne moremo vplivati, na to, kar počnemo, pa lahko. (5) Ljudi torej smemo kriviti za napačne (oz. hvaliti za pravilne) odločitve in ravnanja, ne pa tudi za pomanjkanje talentov in sposobnosti. (6) Odločitve in dejanja ljudi so edini temelj njihove zaslužnosti.

24. Drugi kandidati za temelj zaslužnosti: (i) zmožnosti, sposobnosti, spretnosti – “boljši teniški igralec si zasluži zmago”, “najlepša kandidatka si zasluži lepotno krono” (pogoj: samo če so proizvod naših prizadevanj in naporov, našega dela torej) (ii) naravni talenti (inteligentnost, lepota, šarm,…) – Rawls: nihče si ne zasluži svojega mesta v shemi naravnih talentov, nič bolj kot si zasluži svoj izhodiščni družbeni položaj; nihče od nas ni storil nič takega, s čimer bi si zaslužil talente ali njihovo pomanjkanje – oboje je naključen izid naravne loterije, na katero nimamo nobenega vpliva (iii) dosežki – toda tudi ti so zgolj proizvod uporabe nezasluženih naravnih talentov in prizadevanja – najbolj zaslužen ni ta, ki je dosegel največ, ampak tisti, ki je uspel kar največ izvleči iz talentov in sposobnosti, s katerimi ga je obdarila narava.

25. (Nekatera) načela zaslužnosti Načelo zaslužnosti za udeležbo v dejavnostih: Kadar so z določeno vrsto dejavnosti povezane specifične koristi, si ljudje te koristi zaslužijo v tisti meri, v kateri so se v tej dejavnosti izkazali. Načelo moralne zaslužnosti: Ljudje si zaslužijo, da jih obravnavamo tako, kot so oni (prostovoljno) obravnavali druge – kdor je druge obravnaval spoštljivo, si tudi sam zasluži spoštljivo obravnavo, kdor jih je obravnaval nespoštljivo, pa nespoštljivo.

26. Normativna teža zasluge Kakšno primerjalno težo ima dejstvo, da si je nekdo nekaj (nagrado ali kazen) zaslužil? V primerjavi z, denimo, pravicami – če ocenimo, da si je A zaslužil K, vendar pa ali sam K ali pa vse razpoložljive poti do uresničitve K-ja (se pravi do stanja K(A), kjer A prejme K) A-ju kratijo to ali ono pravico, ali smemo storiti to, kar je treba, da bi dobil, kar si je zaslužil, tudi za ceno kratenja njegovih pravic? Konkreten primer: priljubljen očitek, da bi s smrtno kaznijo morilcu kratili njegovo prirojeno pravico do življenja, bi lahko morda razorožili z opozorilom, da si je ta omenjeno kazen zaslužil. Če si namreč morilec smrt zasluži, bi lahko ta premislek njegovo pravico do življenja ali razveljavil (če si A zasluži, da ga doleti neko gorje, potem od nas ne more zahtevati oz. pričakovati, da mu bomo to gorje prihranili) ali pa vsaj prevladala nad njo. Težava: zdi se, da lahko tezo, da je mogoče s sklicevanjem na zasluge legitimirati kršitve pravic, ki veljajo v običajnih okoliščinah za nedopustne, razmeroma enostavno ovržemo (proti-primer očeta, ki je zapustil premoženje tistemu od dveh sinov, ki si ga ni zaslužil – kljub temu ima vso (vsaj zakonsko) pravico do njega.

27. Zagate s pojmom zaslužnosti Razlog za dvom o smiselnosti rabe tega pojma: (1) Naša dejanja so rezultat naših prizadevanj v okviru omejitev, ki jih zarisujejo naše sposobnosti in talenti. (2) Za svoje sposobnosti in talente nismo zaslužni. (3) Za prizadevnost tudi ne, ker je to značajska lastnost, na oblikovanje svojega značaja pa ne moremo pomembno vplivati. Torej (4) si niti za svoja dejanja ne moremo lastiti zaslug. A potem (5) nihče ni zares zaslužen za nič dobrega ali slabega in je nesmiselno nagrade in kazni odmerjati po zaslugah.