JEZERSKO 2. del S LO VE NIJA

1. JEZERSKO 2. delSLOVENIJA 166. FOTO ZGODBA GLASBA- citrar TOMAŽ PLAHUTNIK

3. Pred vami je druga zgodba. V prvi smo se potepali po Ravenski Kočni in okolici Planšarskega jezera, danes pa je na vrsti še center vasi z okolico in Makekova Kočna.

4. Jezersko… Kakih slabih 30 let je, ko nisem več mogel ob nedeljah popoldan zdržati doma. Ljudje bi me radi raztrgali za delo. Nedeljska kosila so bila ena velika muka. Sami zvonci, obiski, telefoni in tako smo neko nedeljo z družino sedli v avto in se zapeljali na Brnik letala gledat. O, Bog pomagaj… Danes tega ne bi več naredil. Naslednjo nedeljo pa smo se zapeljali na Jezersko. Sem že kje v atovih prospektih in knjigah videl, da je tam lepo. “Počasi vozi, da otroka ne bosta bruhala…!”, je po ovinkih skozi Kokro in Spodnje Jezersko opominjala žena. Preživeli smo vožnjo in dan je bil lep. No, lep… Ko smo zavili po oznakah do jezera, je bil slučajno ovčarski bal. Ljudi milijon, avtov malo manj. Danes pravim temu cirkus in kjer so cirkusi, tam naju ni! Strigli so ovce, kuhali masunek, imel sem fotoaparat za 20 mark in naredil sem eno izjemno fotko. No, eno. Ostalo pa še za v kanto ni bilo. Mi je potem rekel fotograf ata Majhenič, da mi da nekaj zraven, da mu nikoli več ne prinesem tega klumpa v studio. Jaz pa sem mislil, da boljših fotoaparatov še niso izumili… En oven je na striženju pobegnil čez ograjo in ves milijon ljudi ga je lovilo okoli jezera. Ostalega se niti ne spomnim. Ampak, to je bil mejnik v mojem življenju. Videl sem, da se svet ne podere, če ne delam tudi ob nedeljah, da vseeno preživimo, četudi ni klasičnega kosila z juho, mesom in “tenstanim krompirjem”.Ja, težko je sam sebi v glavi za take bebaste šablonske navade premaknit kolešček v pravo smer…

5. Peljeva se od izvira jezerske vode ob cesti pri Anku nazaj v vas. Tu se zavije k jezeru in do Gorskega centra Dava Karničarja. Čas je za kavo in…

6. …se ustaviva malo nižje ob cesti v prenovljeni hiši, včasih stari pošti, kjer je hostel in šotorišče. Prava lokacija s pogledom na visoke bele gore in še kava je božanska.

7. V centru pri črpalki zavijeva mimo lepo urejene Planinke do glavne cerkve sv. Ožbolta, ki jo je leta 1855 posvetil škof Slomšek.

8. V Jezerski kroniki Karničarjev ata opisuje zgode in nezgode s to cerkvijo med zidanjem. Močno deževje je na pomlad 1850 porušilo skoraj vse pozidano, razen zvonika in zadnjega dela. Tako so za tri leta dela zastala. Potem pa je škof Slomšek v pismu vzpodbudil Jezerane, da so nadaljevali obupno delo in čez dve leti slavili uspeh.

9. Nadaljujeva po cesti navzgor do stare cerkve sv. Ožbolta. Tu parkirava in se po poti odpraviva peš. V avtu bi spregledal to lepotico, ki jo le še obraslo drevje drži pokonci.

10. Malo za znamenjem ob poti se ožina odpre. Nagrajena sva s panoramskim pogledom na enega najlepših gorskih motivov pri nas.

11. Cerkev sv. Ožbolta in poleg mežnarija, prav tako Karničarjeva. Prav ta lastnik je tam okoli leta 1900, ko se je stara cerkev že pričela rušit, napel vse sile, šel v Velikovec na okrajno glavarstvo, spravil ljudi od daleč in blizu skupaj in popravili so jo. Že same freske v njej so biser. Škoda le, da so vmes prestavili proč vse, kar je bilo kaj vredno, prižnico, krstni kamen in nekaj klopi je dobil kmet v Kortah nad Železno Kaplo, ki je takrat gradil cerkev.

12. Hiša, kjer je bila včasih mežnarija, se počasi obnavlja. Kadi se iz dimnika in pred vrati je napis, da kmetija ponuja same dobrote.

13. Korak mi zastane, ko zagledam ta motiv. Včasih gledam prospekte iz Dolomitov, včasih se tja tudi zapeljem in tam videvam take motive. Ampak, vse to imamo tudi doma. Le da je to - doma – tako malo vredno, sosedovo pa… Tole bom naslikal. O, kakšna slika bo to! Morda dodam spredaj še gručo otrok, ovce…

14. Nekaj fresk zunaj je takole prikazanih. Sv. Krištof, ki krasi mnogo cerkva pri nas, zavetnik šoferjev in še sedemnajstih poklicev.

15. Skrenem s poti in dih mi zastane. Da so Dolomiti lepši, pravite. Bla, bla… To je že zato lepše, ker je naše, slovensko! Tako temno modrih sviščkov še nisem videl. Kako sem srečen, ko sem to našel.

16. Pa jih slikam še tako za osebno od blizu in za spomin. Letos so ti lepotci prvi na najinih planinskih poteh.

17. NE TRGAJ ROŽ Ne trgaj rož, ki so po tratah,livadah sončnih in pa ob poteh,ker vsakič,ko utrgaš cvetek,storiš en majhen droben greh.Janez Medvešek

18. Tam pod mogočnima Grintovcem in Kočno se sončku predaja Češka koča. Si morate misliti, koliko turistov je bilo tu s Češke, da so si postavili kar svojo kočo. Danes pa mi, Slovenci, komajda vemo za eno “navadno” Jezersko. Smo poznavalci svoje domovine, smo…Ko ljudje prihajajo k meni po slike, komajda ločijo Bled od Bohinja. Pa ne vsi! Včasih ne vem, bi se jokal ali krohotal…

19. Pa še pogled malo bolj desno. Tu na robu manjka samo ena klopca in napis: ” Postoj, popotnik in poglej ta biser naše domovine…!”

20. Ima me, da bi poleg dal sliko iz Dolomitov, da vam dokažem, da je enakovredna ta naša – sosedovi. No, ni, kajti sosedovo je vedno sosedovo. In to, doma, je le naše, moje in tvoje, Slovenec!

21. Tam nad Kočno se nad opastmi, ki jih je napihal vzgornik iz ljubljanske smeri sem na jezersko smer, kot v sanjah po modrini neba vozarita dva padalca. Že nama je lepo, kaj šele njima.

22. Kako bi bil stari mežnar Karničar, ki je rešil cerkev pred sto leti vesel, da je zvonik cerkve in ostalo tako mojstrsko obnovljeno. Bravo krajani! Hvala, da ohranjate ta biser, kajti pogled na kuliso gora brez tega zvonika, bi bil drugačen.

23. Pri Karničarjih potrkava. In odpre se nama. “ Če imam kaj dobrega, sprašujeta. Kaj pa bi rada? Imamo med, jelenove salame, goveje, sir, sveže mleko, jajca…? Joj, ne me slikati, se zavijem, ko grem v hladilnico. Zdravje je prvo…” nama vse v enem stavku pove prijazna Karničarjeva gospa. Zdaj, ko to pišem vem, da se tu še oglasiva. Pa ne le zato, ker na vrečki piše EKO KMETIJA. Prijazni so in to šteje!

24. Napreden se napotiva v dolino do avta, si napolniva duši še s takimi motivi. Ko sonček na večer poboža te prepadne strmali pod Kočno, Grintovcem, Skuto, Štruco vse do Babe, je kar težko reči – greva naprej, kajti toliko lepote kot je tu pri cerkvi sv. Ožbolta na kupu, ne najdeš za vsakim ovinkom.

25. Tik pred naseljem stoji ta slikovit križ. Znamenje ob poti, ki popotniku pove, da se je tu nekoč nekaj zgodilo.

26. In se čez glavno cesto, ki pelje na desno v belo Ljubljano in levo na Jezersko sedlo, zapeljeva mimo nekoč Mlinarjevega in danes Tonejčevega znamenja v še en biser Slovenije – Makekovo Kočno.

27. Mogočna mlinarjeva domačija naju pozdravi na desni. Potem se cesta vzpne, nadaljuje malo skozi gozd in kmalu sva na velikem parkirišču, kjer pustiva avto.

28. MLIN Kot princ iz pravljice stoji ob vodi zožene doline, kjer prostor je za pot, za mlin ob vodi in pa za - spomine…

29. Desno se pot nadaljuje do slapu Čedca in še na več lokacij, levo pa pot zavije z asfalta na kratek makadam, ki vodi do mogočne Makekove domačije. Tu je prav tako lahko izhodišče za Češko kočo.

30. Makekova “drvarska ulica.” Kako nore posnetke naredim tu ob teh nenavadnih skladovnicah drv.

31. Včeraj sem iskal podatke o Jezerskem in veste kaj sem odkril? Čudež, ljudje. Dolomiti letos praznujejo 114. letnico organiziranega turizma. Na Makekovi spletni strani pa najdem podatek, da so v turizmu neprenehoma že od leta 1907. Le sedem let za velikanom turizma. Bravo, Makekovi. Kapo dol. Vi ste vedeli kaj je to turizem, ko se mnogim še sanjalo ni. No, mnogim pri nas v tako zali Sloveniji se še danes ne in se jim ne bo NIKOLI!

32. Srce ti zaigra in duša zapoje, ko korakaš taki lepoti nasproti. Si predstavljate, da si najameš sobo tam zgoraj kjer je ono barvasto okno? Na spodnjem sloniš, opazuješ kako sonček boža in rdeči hribe, ko pa se obrneš, je vsa soba ena sama mavrica. Pa pozabi tak dopust, če ga lahko…?!

33. BIO TURISTIČNA KMETIJA MAKEK E:info@makek.com www.makek.com Zanimiva kmečka arhitektura te kar vleče naprej v sam biser.

34. Ko pa se pred vhodom v mogočno kmetijo obrneš, ostaneš odprtih ust. Upravičeno. Raj na zemlji, ljudje slovenski. Naš raj, NAŠ!!! Letnica na kašči je izpisana s številkami 1869… Dr. Ivan Sedej jo je uvrstil v knjigo Sto najlepših hiš na slovenskem.

35. POTEM Če vsa bogastva bi na svetu tem imel, če vse, kar hotel bi vzeti, bi si vzel, če vse, kar si želim, v trenutku moje bi bilo … Potem…. Bi sploh potem bilo mi še lepo? Mar ni lepo v sebi skrite želje imeti, mar ni lepo da si ne smeš, kar tvoje ni, za sé vzeti, mar ni lepo, tako kot je, v upanju živeti, mar ni lepo, po tistem kar bi rad imel, pa níkdar ne bo tvoje – hrepeneti, mar ni lepo za to, kar zdaj imam, živeti.

36. Tu je vsaka kmetija tovarna v malem. Vsi morajo imeti vse, če hočejo obstajati. Tu mamine maze nimajo kaj delati. Tu lahko kljubujejo Naravi in državi le sposobni in kleni ljudje. Na petih straneh v knjigi Jezerska kronika je izpisana zgodovina te mogočne kmetije. Ena stran samo našteva hlapce in dekle, kakšen status je imel kdo in kaj je delal. Ja, res…, tovarna v malem!

37. Bister potoček na levi me zvabi na ta rob. Tu je vsak korak en nor motiv. Za dušo, srce in za arhiv…

38. Pod vrhom me pri konjski staji opazujejo konji. Verjetno čakajo na oskrbo. Večeri se…

39. Sonce se upre v bregače in pašnike nasproti kmetije. Na rdeče in oranžno obarva vse kar obsveti, da je še lepše. In modrina neba je v resnici nebeška. Pozdravljeni lepotci in lahkó in ne premrzlo noč vam želim!

40. Še en pogled na kmetijo, potem pa se spustim proti cesti.

41. Opaaa, da bi pa vas zgrešil in šel mimo, bi bil greh.

42. V objemu gora, v naročju Kočne, okoli leta 1200 naseljeni v ta raj, sprva malo višje na pristavo, marof, potem počasno preseljevanje v dolino na sedanjo lokacijo, zidanje, podiranje, izboljšave…delo, delo, delo mnogih pridnih generacij…

43. Pristava ali marof nad domačijo gre naprej. V turizmu se s takimi razglednimi lokacijami nad dolino vedno zmaga. Sam Bog ve, koliko let je od tega, kar sva en večer v miru počakala na klopci pred pristavo pod mogočno lipo, da je ugasnil dan.

44. STARA HIŠA Kaj je vse čas iz tebe naredil? Streho ti luknja, mah zêlen pokriva in pajčevine kot čipke natkane so v kotih okenskih lin, vrata so vegasta, trhla, črviva in dimnik je škatla zmečkana iz njega že davno se nehal je vihati dim. Koprive dvorišče so tvoje zarasle, na zlizanem pragu je prahu debelo, joj, kdaj je nazadnje na oknih cvetelo, utihnil že davno otroški je jok. Četudi ni tvoja jo, ko jo zagledaš, dih v grlu zastane, srce ti poskoči. Daj, čas, ko podiraš, drugače odloči, naj ta tu – ostane !

45. In ko tu, v Makekovi Kočni ugaša dan, tega ne pozabiš zlepa. Modrina neba se stopnjuje od sinje modre do temne. Hibi v soncu ozaljšani s sencami polepšajo krajino. Oblečejo se v škrlat in rdeča svetloba jih poboža napreden sonce izgine za Karavanke. Mir napolni dolino in ptice utihnejo, napreden noč razprostre svojo temno kopreno čez vse. In potem soj lune obriše vse te vrhove in označuje meje doline. Pravljica za lahko noč…Pravljica za dušo in spomin… .

46. Na kupu hlodov, ki so obrnjeni proti parkirišču, iščem zanimive detajle. Kolikor hočem jih je. Od prepoznavnih likov do abstrakcij. Galerija Narave, razstava, ki čaka na pot v dolino - na žago…

47. Čakam, da sonček izgine še iz zadnjega kuclja in potem odprem avto.

48. In napreden sedem vanj, se zagledam še v to sliko na razstavi Narave… Je brez podpisa, pa vsi vemo za avtorja. Hvala ti, Narava!

49. Malo nižje v vasi pri Mlinarju imajo še sončka za vzorec. Nekoč davno je imel Mlinar mlin na veter na Mlinarjevem sedlu. Koliko sprememb z mlini in žagami, pogoni in tehnikami je doživela ta domačija.

50. Tiste zadnje sončne žarke, ki se umivajo v mlinarjevem jezu, ujamem med pobegom v temno noč.