1 / 49

JAVORCA S L OV E NIJA

JAVORCA S L OV E NIJA. CERKEV SV. DUHA PRVA SVETOVNA VOJNA 1916.

caine
Download Presentation

JAVORCA S L OV E NIJA

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. JAVORCASLOVENIJA CERKEV SV. DUHA PRVA SVETOVNA VOJNA 1916

  2. Einsteinje pametno zapisal, da sta le dve stvari na svetu brezmejni- VESOLJE in ČLOVEŠKA NEUMNOST, ampak za vesolje še ni čisto prepričan…Te dni sem šel v Ljubljano v BTC iskat barve za mojo slikarijo in, ko sem odhajal iz ene od številnih hal s trgovinami, se mi je v kleti na hodniku v hali A pred neko trgovino ustavil korak…Vse police so bile do zadnjega kotička natrpane z najbolj nemogočo in ODVEČNO kramo na tem svetu - OROŽJEM…! Pa še z vojaškimi oblekami in rekviziti, ki pridejo prav, ko se ti malo zmešajo kolesa v možganih in se ti skisa še tisto, kar je bilo dobrega v glavi in tako malo za hec ubiješ ene par ljudi…Kaj se pa zamudiš…? Da, v vsakem humorju je kanček resnice in to so vedeli že razbojniki Musolinijev Benito, pa Hitlerjev Dolfe, pa Miloševičev Slobodan in še cela čreda nepridipravov pred njimi…In v taki trgovini kaj hitro dobiš svojega vzornika, katerih slike za enkrat še ne visijo po stenah in greš po njegovih strumnih, zavoženih poteh…!Še to. V tej trgovini lahko kupiš tudi orožje kot igračo in UBOGI starši na duši in pameti / tisti, ki jo imajo, ne hodijo tja /, ko hodijo tja po igrače za svoje otroke. Ti bodo pa naredili LJUDI, pisano z veliko, mar ne, LJUDJE!?

  3. Da, s tole Javorco imava še neporavnane račune…V tistih sedemdesetih letih preteklega stoletja sem kot “vojak” tiste strumne JNA delal škodo po Tolminu in teh krajih in Bogu čas kradel. Pa sebi tudi… Na planini Polog smo postavili pred bunkerji, ki so ostali iz časov Rapalske meje minomete, usmerili cevi po nalogu zmešanih oficirjev v hrib na katerem / zdajvem / stoji cerkvica, ki je biser v naši kulturi in zgodovini in posebnost, ki je na svetu ni para in kakor zmešani streljali v breg brez tarče. Samo, da je ropotalo. Pametno in umno, ne? O, so imeli dobre fakultete…In, ko danes pomislim, da bi lahko nekdo samo malo preveliko vrečko dodatnega polnjenja navezal na grlo mine in bi šla tista cerkvica kot stara preperela goba na majhne koščke, se mi milo stori. Mi, vojaki nismo vedeli za cerkev, pa verjetno tisti oficirski bumbarji kljub zemljevidom tudi ne…Ko sem po 35. letih stopil iz avta, si ogledal planino in v mislih odvrtel tiste čase, sem se zgrozil…In tisti nebeško lep dan, obsijan s soncem in ozaljšan z zeleno krajino, kjer zdaj domuje MIR, ni bil več tak, kot bi lahko bil…ŽAL!

  4. V Tolminu zavijemo v Zatolmin in na tem križišču levo za Polog in Javorco.

  5. Tolmin kmalu izgine na jugu in 8 kilometrov lepe makadamske urejene poti vas pripelje po gozdu in grapi do planine Polog.

  6. Parkiramo na urejenem parkirišču. Na desni je planina Polog, na levi pa ozka asfaltna potka v breg do cerkve na čistini. Vmes pa senca in M I R!

  7. Ko pridemo po 15. minutah iz gozda, se na desni odprejo Bohinjske gore, gledane v hrbet in kar malo uboge zaradi potresov v Posočju.

  8. Pred nami pa se odpre idiličen pogled na raj pod Rdečim robom in cerkvijo, našim ciljem.

  9. Veličastno…Narejeno sredi vojne vihre v nemogočih razmerah in z materialom, ki je bil pri roki in pa z močno voljo in željo po MIRU!!!

  10. Škoda, ker sonce meri čas tudi med vojno. Teh časov NE BI SMELO BITI, LJUDJE, če smo res ljudje in ne brezumna horda norcev, ki se za vero, zemljo in babe pobijamo vse čase, odkar pomni svet, med sabo!

  11. Sveti prostor in prostor miru, ki ne bi nikoli nastal, če bi se res bali Boga!

  12. Na TISOČE imen padlih vojakov vžganih v dno zabojev za municijo. Če bi bil samo eden tu zabeležen, bi bilo preveč, ne pa toliko!!!

  13. DA SE ZAMISLIŠ!Dvesto hribov – sto cerkva,pa še ena v vsaki vasi…Koliko je pretrpel ta narod,težki so ga tolkli časi!Turki, lakota, oblastpa bolezni nepreštetoniso spravili ga v past,ker je veroval v SVETO!Dvesto hribov, sto cerkva…Težka, kruta zgodovinaje skalila narod ta,zdaj si TI na vrsti, Bog,naj bo vsaj prihodnost- mila!

  14. OLTAR V CERKVI… Sveti Duh, ki bi nam moral dati pamet in Križan BOG, ki smo ga ubili mi, ljudje…Res, Bog nam pomagaj…!!!

  15. Si zamislite z rokami narediti tole sredi vojne vihre…Danes imamo stroje pa čas in mir in “moderno umetnost”, ki je kvečjemu kletvica za pravo UMETNOST!!!

  16. Koliko kovačev zna še danes z rokami narediti kaj takega…?

  17. Grbi dežel, nekoč tako močne države Avstroogerske na treh stenah cerkve.

  18. Nad cerkvijo in obnovljeno kmetijo so v strmino položeni pašniki in seniki iz davnih časov.

  19. Da se ti napolni duša in odpočije oko…Mir in lepota z roko v roki…

  20. Upsss…še ena ideja za lep izlet. Planina Sleme.

  21. Le kravji in ovčji zvonci pozvanjajo v lahnem vetru. In ptičje petje nadgrajujeMIR.

  22. Opoldansko dremuckanje in meditacija… Psttt, ne moti!

  23. Lepo, prelepo za popotne oči…

  24. PONOSNI KOT PAVPred davnimi časi je Cankar dejal:“…Za hlapce rojeni…”,pa ni imel prav!NE NI IMEL PRAV!Zdaj imamo SVOBODO,zdaj imamo DRŽAVO,imamo, kar da se imeti.IMAMO!Morda, to me gloda,mu dam ščepec prav…?Da nismo vsaj malo ponosnikot pav, ki z repom se svojimprešerno šopiri,da niso dovolj mu dvorišče ne dveri…Le to mu dam prav!Žal NISMO ponosni na TO kar imamo,še drugim pokazat lepot vseh ne znamo,da skrivamo to, kar nekje tli v nasin mislimo, da bo prinesel, vse čas…PONOSNI KOT PAV.LE TO NISMO, ŽAL! PONOSNI KOT PAVPred davnimi časi je Cankar dejal:“…Za hlapce rojeni…”,pa ni imel prav!NE NI IMEL PRAV!Zdaj imamo SVOBODO,zdaj imamo DRŽAVO,imamo, kar da se imeti.IMAMO!Morda, to me gloda,mu dam ščepec prav…?Da nismo vsaj malo ponosnikot pav, ki z repom se svojimprešerno šopiri,da niso dovolj mu dvorišče ne dveri…Le to mu dam prav!Žal NISMO ponosni na TO kar imamo,še drugim pokazat lepot vseh ne znamo,da skrivamo to, kar nekje tli v nasin mislimo, da bo prinesel, vse čas…PONOSNI KOT PAV.LE TO NISMO, ŽAL!

  25. Za zvedave popotnike vse piše…

  26. Le kakšen bi bil raj brez rož…?

  27. Ko se zunaj sonce pošteno upre v strmali, pašnike in košenine, gremo nazaj…

  28. V vitrinah je shranjeno, kar čas ni vzel zase. Za SPOMIN in v OPOMIN!

  29. Jelovčanov France je služil tujo vojsko…Pametni pišejo…In on je napisal…Tudi za nas

  30. Daj, Bog, da ne bi ta krama NIKOLI več nikomur prišla prav! Daj nam KRUH in privošči in nakloni nam MIR!

  31. Takrat, l.1973, ko je vojak Janez Medvešek z minometom nevede pod poveljstvom Srba Bobića streljal malo pod cerkev v vrh brega, je bila cerkev v takem stanju. V osemdesetih pa so pričeli z brezupno obnovo…

  32. LJUDJE! Kaj, ko bi vso to orožarsko kramo že enkrat za vedno strpali v vitrine in muzeje in si za VEDNO podali roke v znamenje MIRU…? Pretežko za nas. Kaj? Ne, tega pa mi še nismo jemali v šoli na tem, kot kurja čreva -zmešanem svetu…!

  33. Obrnimo se in poglejmo že videno. In si vtisnimo v spomin, da NE BOMO ponavljali zgodovine. Res je lepo, ampak NEPOTREBNO! Tu bi lahko vedno peli le pastirji in ptice in ne mitraljezi svojo tisočkrat prekleto pesem smrti!

  34. Vrnemo se do avta in nadaljujemo do pastirskih stanov na planini Polog.

  35. Da, od tukaj smo sejali smrt v tisti hrib s cerkvico miru na vrhu. Mi, hrabri vojaki…

  36. V odmoru med dvema ognjema smo takrat vzeli baterije in odkrivali v bunkerjih dvorane in stopnišča v hribu, ki so peljala na dno grape do vode Tolminke…Ja, človeška neumnost…

  37. ZAPOMNI SI TO Življenje je eno, zapomni si to! Daj zase poskrbi, da ti bo lepo, ne le vsak dan, veš, to je premalo, vsak droben hip, da bo kaj veljalo. Iz najbolj temne doline, če le hočeš je pot in v največji temi VEDNO LUČKA GORI, le poiskati jo moraš in najti njen sij! Se zase potrudi, če le hočeš, bo šlo, življenje je eno, žal – eno- samo!

  38. DOVOLJ VOJN… Narava nas vabi v svoj objem. Ne dajmo se prosit. !

  39. Potresi in čas so tu storili svoje. Za nas popotnike pa se šele začne zanimivo…

  40. Ko se končajo stani, se dolina odpre in pot nas v eni uri pripelje do izvira Tolminke ali Pološke jame…

  41. Na planini lahko spotoma kupite sir. Pravi sir in ne kar nekaj…

  42. Na povratku si lahko natočimo kristalno čiste vode…ZASTONJ in neomejeno!

  43. Vozimo počasi, kajti med potjo je na drugi strani soteske kar nekaj senikov, starih hiš in nagrbljenih skladov skal, po katerih vidimo, kako je nastajala zemlja…

  44. Če se ne bi ustavili na Mostu na Soči in si za spomin vzeli s seboj v dušo malo te smaragdne barve Soče, naredimo greh…

  45. Ne samo mi ljudje, tudi ta družina si ob nedeljah vzame čas za pot, kjer si napolni dušo! Lahko nam je vzor, mar ne, LJUDJE?!

  46. Zanimivo… Bolj, ko premišljujem tole zgodbo, bolj se mi vsiljuje primerjava s školjko in biserom. V tistih peklenskih mukah sredi vojne vihre, ko jih je padlo več tisoč in, ko so bili hribi razbrazdani in preluknjani od kraterjev, se je iz trpljenja porodila v dušah teh, nič krivih ljudi želja po nečem brezčasnem, nebeško lepem, nečem, kar bo dalo še poznejšim rodovom vedeti, da je največja norost na tej zemlji svetovna vojna in največji zaklad, kar jih obstaja - MIR. Biser, cerkvica, je dobila simboličnega zavetnika Sv. Duha, ki naj bi skrbel, da nam bi pameti delovale normalno. Pa žal niso. Lahko smo veseli in ponosni, da se je ta edinstveni biser na svetu rodil iz bolečine pri nas in ostal na naših tleh. Zgradili so ga vsi narodi v tedanji državi Avstroogrski in je last vseh! Nam, Slovencem pa zaljša krajino in privablja ljudi od vse povsod. Ohranimo ga nedotaknjenega. Z vsem leskom, ki ga ima in si ga zasluži. Da, zakaj pa naj ne bi bil najlepši biser na ogrlici naše, lepe SLOVENIJE? Avtor fotografij, teksta, uvodne slike in pesmi Janez Medvešek Glasba je delo Petra Kovača in Dušana Lombarja, članov skupine ZRNO na ZRNO. janez.medvesek@gmail.com

More Related