1 / 23

Človeško dostojanstvo in prepoved instrumentalizacije

Človeško dostojanstvo in prepoved instrumentalizacije. Kantova Formula človeštva-kot-smotra-po-sebi. Prepoved instrumentalizacije in popredmetenja (človeških) oseb. Kantov KI (človeštvo-kot-smoter-po-sebi)

brigid
Download Presentation

Človeško dostojanstvo in prepoved instrumentalizacije

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. Človeško dostojanstvo in prepoved instrumentalizacije Kantova Formula človeštva-kot-smotra-po-sebi

  2. Prepoved instrumentalizacije in popredmetenja (človeških) oseb Kantov KI (človeštvo-kot-smoter-po-sebi) “Deluj tako, da boš človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej obravnaval hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.” V poljudni različici: “Vselej obravnavaj osebe kot osebe, nikoli kot stvari ali predmete ali orodja.”

  3. Moralna načela (1) Formulacija načela (2) Interpretacija načela (3) Uporaba načela v konkretnih primerih (4) Utemeljitev načela (5) Logične implikacije

  4. Zagate z interpretacijo Kantove Formule človeškosti Kaj pomeni obravnavati človeštvo (se pravi sposobnost razumske in svobodne presoje in delovanja) v sebi in drugih zgolj kot sredstvo? in Kaj pomeni obravnavati ga tudi kot smoter po sebi?

  5. ‘Obravnavati nekoga zgolj kot sredstvo za nekaj’ A obravnavamo zgolj kot sredstvo za lastne smotre/cilje, če: (i) mu ali ji v prizadevanju, da bi uresničili cilje/smotre, ki smo si jih zastavili, brez njegovega/njenega soglasja povzročamo škodo. (ii) namerno/zavestno zanemarimo škodljive posledice svojega ravnanja na njegovo/njeno blaginjo, in/alispregledamo moralne omejitve v smislu, da bi mu/ji bili pripravljeni storiti kar koli, kar bi najbolj učinkovito uresničilo naše smotre/cilje.

  6. (iii) Uporabljamo to osebo za svoje cilje in v njej hkrati vidimo zgolj pripravno orodje za dosego svojih ciljev/smotrov. (iv) V njenih interesih, občutkih ali volji ne vidimo nečesa, kar zarisuje mejo naši svobodi delovanja. (v) Naše prizadevanje velja uresničevanju cilja, s katerim oseba, ki jo v ta namen uporabljamo, ne bi mogla razumno soglašati.

  7. Štirje predlogi You treat someone as a mere means if (i) you harm her without her consent as a means to some further end and the following counterfactual is true of you: even if you could considerably decrease the harm you cause in exchange for a slight increase in risk to your end, you would not do it (Parfit); (ii) you act in a way that excludes (rational) consent in principle (O’Neill, Korsgaard); (iii) your action fails to (express due) respect (for) the dignity or worth of that person as a rational being (Wood) (iv) you act for, or on, defective (set of) reasons (Scanlon).

  8. Štiri kategorije instrumentalizirajočih dejanj (i) dejanja, s katerimi zaradi uresničenja nekega svojega cilja ali smotra nekomu škodimo brez njegovega soglasja, če je hkrati res, da nismo pripravljeni v zameno za občutno ublažitev škode niti najmanj povečati tveganja, da cilja ne bomo dosegli (ii) dejanja, ki v načelu izključujejo možnost razumne privolitve (oz. priložnost zanjo) (iii) dejanja, ki so po svoji naravi nespoštljiva do lastnega dostojanstva oz. dostojanstva drugih ljudi, ukoreninjenega v njihovih razumskih zmožnostih (iv) dejanja, storjena iz napačnih razlogov (zaradi sprevida, da so drugi ljudje oz. poseben moralni status, ki jim ga zagotavljata njihova umna in svobodna volja, vir neizpeljanih moralnih razlogov oz. zahtev)

  9. Nesporni primeri kršitve FČ: Zasužnjevanje ljudi (v tradicionalnih – Aristototelov ‘suženj kot govoreče orodje’ - in sodobnih oblikah: trgovanje z ljudmi, Ugrabljanje ljudi zaradi odvzema organov in tkiv za presaditev, posilstvo, Terorizem (Primorac), Različne vrste manipulacije (laganje, goljufanje, zavajanje, pranje možganov…) Sporni primeri kršenja FČ: Kantovi primeri: lažno obljubljanje, (hedonistični ali preudarni) samomor, zanemarjanje lastnih talentov, opustitev pomoči ljudem v stiski Prodaja organov in tkiv Spočetje in rojstvo ‘rešilnega otroka’? Uporaba odvečnih zarodkov kot vira embrionalnih matičnih celic Terapevtsko kloniranje? Reproduktivno kloniranje? Nadomestno materinstvo? Evtanazija? Prostitucija? Pornografija? Implikacije Kantove Formule človeškosti

  10. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva Naša čustva, razmišljanja in dejanja morajo izražati dolžno spoštovanje do dostojanstva lastne in drugih oseb oz. človeških bitij. Instrumentalizacija, popredmetenje, manipulacija, zavajanje, poniževanje, zasmehovanje, snobizem, prisila, ipd. so nezdružljivi s spoštovanjem dostojanstva oseb.

  11. Pojem in načelo spoštovanja človeškega dostojanstva Na človekovo dostojanstvo se pogosto sklicujemo, kljub temu da ne znamo točno odgovoriti na najbolj osnovna vprašanja o njem: Kaj dostojanstvo sploh je? Kdo vse ga premore? Ali ga lahko izgubimo? Zakaj naj bi ga brezpogojno spoštovali? Kaj sploh pomeni ‘spoštovati dostojanstvo’? Kako, s čim lahko okrnimo dostojanstvo nekoga?

  12. Kantovo pojmovanje dostojanstva (1) Funkcija pojma: Pripis dostojanstva prebivalcem "kraljestva smotrov", tj. nosilcem (enakih) moralnih in zakonskih pravic, je nujni (transcendentalni) pogoj za možnost enakih univerzalnih (moralnih in zakonskih) pravic. (2) Normativna vsebina pojma dostojanstva: Imeti dostojanstvo pomeni imeti neprimerljivo in nezamenljivo, brezpogojno, intrinzično in končno vrednost - vrednost, ki ni odvisna ne od naših dosežkov ne od naših sposobnosti ne od plemenitosti našega značaja in ne od koristi, ki bi jih mi sami ali drugi ljudje lahko imeli od nas. (3) Temelj dostojanstva: Dostojanstvo temelji na avtonomnosti oz. razumni naravi (množici razumskih sposobnosti), v prvi vrsti na naši sposobnosti, da svojo voljo podredimo diktatu razuma, se pravi zavestno izberemo cilje in načine delovanja (oz. sredstva za njihovo uresničitev) na podlagi (splošno sprejemljivih) razlogov, ki zasledovanje teh ciljev in uporabo teh sredstev najmočneje podpirajo, in ne pod vplivom svojih najmočnejših nagnjenj in želja. (4) Obseg pojma dostojanstva: Dostojanstvo premorejo vsa razumna bitja, torej (vsaj) vse človeške osebe, pa tudi razumni Marsovci (če taki seveda obstajajo).

  13. Kantovo pojmovanje dostojanstva (nad.) (5) Normativne implikacije (pripisa) dostojanstva: Če oseba zahvaljujoč svoji razumni naravi premore dostojanstvo, potem je (oz. njene razumne narave) ne smemo obravnavati zgolj kot sredstvo za dosego drugih ciljev, ki jih uresničujemo s svojim ravnanjem. Izkazati ji moramo spoštovanje, obravnavati jo moramo kot bitje z lastno - avtonomno in razumno - voljo, kot akterja, ki si je sposoben na podlagi premišljanja zastaviti cilje, ki jih je vredno zasledovati, in ki je sposoben te cilje z lastnimi močmi tudi uresničiti. Spoštovanje je pri razgrnitvi normativnih implikacij dostojanstva ključna beseda. Vse, v čemer se kaže pomanjkanje spoštovanja do sposobnosti za razumno in avtonomno delovanje (bodisi v sebi ali v drugih ljudeh), je namreč po Kantu nerazumno in zato nemoralno, razumsko in moralno zapovedano pa vse tisto, s čimer to sposobnost na ustrezen način vzdržujemo, gojimo, razvijamo, uporabljamo in simbolično častimo. Prepovedano je trgovanje z dostojanstvenimi entitetami, se pravi vse, kar predpostavlja določanje njihove vrednosti glede na neko merilo vrednosti, ki je skupno vsem, tako intrinzično kot instrumentalno vrednim stvarem, in primerjave med tako določenimi vrednostmi, ker to navaja k sklepu, da so te stvari med seboj zamenljive.

  14. Kantovo pojmovanje dostojanstva (nad.) (6) Normativna moč premislekov o dostojanstvu: Prepovedi in zapovedi, ki izhajajo iz imetja dostojanstva, so absolutne, brezpogojne, nobeno neskladje ali konflikt s kakim drugim moralnim premislekom (zmanjšanje števila krivic ali odškodovanje za pretekle krivice, povečanje avtonomije oseb ali njihove blaginje, zmanjšanje števila kršitev pravic,…) nam ne more priskrbeti veljavnega (moralnega) razloga za izjemo od zapovedi, da jih je treba vedno in povsod spoštovati.

  15. (7) Obstojnost dostojanstva: Dostojanstvo je brezpogojna vrednost in kot tako narekuje brezpogojno spoštovanje. Ker velja slednje osebi kot osebi, ker ji pripada na podlagi njene razumne in avtonomne narave, si ga le-tej ni treba najprej zaslužiti, z ničimer, kar bi lahko zagrešila, tudi s še tako gnusnim in nedoumljivim zločinom, pa si ga tudi zapraviti ne more. Oseba je po tej plati podobna otroku, zapovedano spoštovanje do nje pa ljubezni, za katero bi pričakovali, da jo bodo starši gojili do svojega otroka - tudi otroku si namreč starševske ljubezni ni treba najprej zaslužiti in tudi on je z ničemer, kar bi lahko storil, ne more zares zapraviti. Edina pot do izgube dostojanstva vodi preko izgube tistega, na čemer dostojanstvo temelji, namreč sposobnosti za razumno in avtonomno odločanje in delovanje - a v tem primeru bo bolj primerno, če rečemo, da spoštovanje ni več zapovedano, ker pač ni več kaj spoštovati, in ne morda zato, ker si ga ne bi zaslužili. Dostojanstvo (lastno ali drugih oseb) je mogoče s svojimi naravnanostmi, premišljanji in dejanji tudi prizadeti, okrniti ali užaliti, a to neposredno ne vpliva na njegovo obstojnost - če je nekdo s svojim ravnanjem okrnil moje dostojanstvo, ga zato ne premorem nič manj kot prej.

  16. Kantov argument za Formulo človeškosti 1. Kot akterji ne moremo delovati brez prepričanja, da so naši projekti, načrti in cilji dragoceni. 2. Hkrati moramo priznati, da je njihova vrednost zgolj pogojna – dragoceni niso preprosto zaradi samih sebe. 3. Nujni pogoj za njihovo vrednost je, da smo jih razumno izbrali. 4. Torej smo mi sami (kolikor smo razumna bitja) vir njihove vrednosti. 5. Torej mora biti vrednost nas samih (kot razumnih bitij) brezpogojna. 6. Samo kar ima brezpogojno vrednost (se pravi, kar je dragoceno po sebi, neodvisno od nagnjenj, želja, potreb koga drugega), je lahko smoter, ki enako obvezuje vsa razumna bitja. 7. Razumna in svobodna narava vsakega človeka torej obstaja kot smoter po sebi. In 8. Razumno in svobodno naravo je treba vedno obravnavati tudi kot smoter po sebi, nikoli zgolj kot sredstvo za druge, bolj ali manj naključne smotre.

  17. Težave s Kantovim argumentom Problematične so naslednje premise: 2. da imajo naši projekti zgolj pogojno vrednost (implikacija: štetje las na glavi je enako dragoceno kot prizadevanje, da bi bolje razumeli svet, ali sklepanje ali ohranjanje prijateljskih vezi, če je le tako dejavnost mogoče razumno izbrati za svoj projekt); 3. da je njihova vrednost odvisna od tega, ali smo jih razumno izbrali (in ne obratno, da je razumnost naše odločitve odvisna od tega, ali so dobri za nas) 4. da smo zato mi, razumni akterji, vir njihove celotne vrednosti

  18. Težave s Kantovim argumentom (nad.) Še zlasti pa dva nedovoljena koraka v sklepanju: S tega, da če je A izvor B-jeve pogojne vrednosti, potem mora imeti sam brezpogojno vrednost; ter da če pripisujemo brezpogojno vrednost naši lastni razumni in svobodni naravi (jo nujno obravnavamo kot ‘objektivni smoter’ ali ‘smoter po sebi’), potem moramo priznati brezpogojno vrednost tudi razumni in svobodni naravi vseh drugih ljudi oz. razumnih bitij.

  19. Osebe: Absolutna in brezpogojna vrednost (‘dostojanstvo’) Izvor vse vrednosti Smotri po sebi Objektivni smotri, podlaga kategoričnim imperativom Zapovedujejo brezpogojno spoštovanje Ne-osebe/stvari: Relativna in pogojna vrednost Prejemniki vrednosti Gola sredstva za cilje Subjektivni smotri, podlaga hipotetičnim imperativom So predmet bolj ali manj naključnih nagnjenj Implikacije Kantove Formule človeškosti: moralni prepad

  20. Hierarhičen moralni univerzum Vse, kar ni oseba, se pravi razumni in moralni akter, je stvar z zgolj instrumentalno, pogojno, relativno, zamenljivo itn. vrednostjo. Ali potemtakem iz tega sledi, da so psi moralno enakovredni nalivnim peresom, vrvem in kladivom? Toda mar nimajo psi interesov, ki jih lahko s svojim ravnanjem pomagamo uresničiti ali onemogočiti, blaginje, ki jo lahko bodisi povečamo ali zmanjšamo, medtem ko za nalivna peresa, kladiva ipd. to ne velja? V nasprotju s kladivi in nalivnimi peresi, ki jim ni mogoče koristiti ali škoditi, gre lahko psom zaradi naših odločitev in dejanj (na) boljše ali slabše. Kako so lahko potemtakem eni in drugi moralno enakovredni?

  21. Primeri moralnih argumentov Singerjev argument za naše dolžnosti (iz dobrodelnosti) do revnih v Tretjem svetu • Smrt in trpljenje, ki ju povzročata revščina in pomanjkanje v deželah Tretjega sveta, sta moralno zlo. (NEPROBLEMATIČNA VREDNOSTNA SODBA) • Vsak od nas, prebivalcev bogatih zahodnih držav bi lahko vsaj deloma omilil to trpljenje. (NESPORNO DEJSTVO) • Če je v naši moči, da neko zlo preprečimo, ne da bi morali za to žrtvovati kaj podobno moralno dragocenega, potem bi to morali storiti. (NESPORNO SPLOŠNO MORALNO NAČELO) • Torej smo dolžni storiti veliko več kot doslej (pa tudi veliko več od tega, kar smo bili doslej pripravljeni storiti) za revne prebivalce Tretjega sveta. (PROTIINTUITIVNA MORALNA SODBA)

  22. Epikurov argument proti zlu smrti (1) Samo stvari, ki nam prinesejo ugodje, so lahko dobre za nas, in samo stvari, ki nam povzročajo bolečino, so lahko slabe za nas. (2) Smrt mi (v nasprotju z umiranjem, ki je proces) ne more povzročiti bolečine, ker v trenutku, ko nastopi, preneham obstajati kot zavedajoče se in izkušajoče bitje. Torej (3) Smrt ne more biti slaba za tistega, ki umre. in (4) Smrti se nam ni treba bati. (3) in (4) sta protiintuitivni sodbi.

  23. Millov argument za (kvalitativni) etični hedonizem (1) Trditev o končnih smotrih se ne da potrditi ali ovreči z enako gotovostjo kot, denimo, matematičnih trditev. (2) Ker je tako, je najboljša, pravzaprav edina evidenca za to, da je neka stvar zaželena po sebi, ta, da si ljudje te stvari želijo zaradi nje same (podobno kot je najboljša, pravzaprav edina evidenca za to, da je nekaj vidno, ta, da lahko ljudje to dejansko vidijo). (3) Ljudje si želijo ugodje zaradi njega samega. (4) Ugodje je edina stvar, h kateri stremijo zaradi nje same. (medtem ko si vse ostalo, kar si želijo, želijo zgolj zaradi ugodja, ki si ga obetajo od tega. (5) Ugodje je torej edina stvar, za katero si je vredno prizadevati zaradi nje same, torej edini razumni smoter po sebi. (osrednja teza etičnega hedonizma)

More Related