Mišljenje - PowerPoint PPT Presentation

mi ljenje n.
Download
Skip this Video
Loading SlideShow in 5 Seconds..
Mišljenje PowerPoint Presentation
play fullscreen
1 / 54
Mišljenje
294 Views
Download Presentation
yoninah
Download Presentation

Mišljenje

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - E N D - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Presentation Transcript

  1. Mišljenje

  2. KAJ JE MIŠLJENJE? Je odkrivanje novih odnosov med informacijami, ki jih posredujejo zaznave, predstave ali pojmi. KDAJ? Ko naletimo na okoliščine, ki jih skušamo dojeti na nov način. Ko je za razumevanje potrebno preoblikovanje odnosov med informacijami. KAJ VSEBUJE? Presojanje, odločanje, sklepanje, spominjanje, predstavljanje, sanjarjenje, načrtovanje, ocenjevanje itd.

  3. TEMELJNE SESTAVINE MIŠLJENJA: POJMI IN PREDSTAVE Z obojimi mislimo, ne da bi predmete ali pojave hkrati zaznavali. So torej njihove NOTRANJE REPREZENTACIJE.

  4. PREDSTAVE: So notranje reprezentacije (zastopniki) stvari in pojavov, ki ohranjajo podobnost z njimi. • Imamo vidne, slušne,…predstave • So pomembna sestavina mišljenja: • uporabljamo jih pri reševanju miselnih problemov • pri odgovarjanju na vprašanja o objektih • za treniranje določenih spretnosti

  5. POJMI: • S pojmi mislimo, ne da bi si pojave ali stvari hkrati predstavljali ali jih zaznali. • Označujejo skupne značilnosti predmetov in pojavov. • Lahko so konkretni (vozilo, žena, ptica,…) ali abstraktni (čustvo, motivacija, demokracija,…) • V mišljenju imajo dvojno funkcijo: • So sredstva mišljenja • So proizvod mišljenja • Naloga pojmov: • Omogočajo nam organizacijo kompleksnih pojavov v enostavne in uporabne kognitivne (spoznavne) kategorije: • bolje in hitreje razumemo in interpretiramo svet okoli sebe • bolje ocenimo življenjske okoliščine in se ustrezno odločamo • olajšujejo nam novo učenje

  6. Kako oblikujemo pojme? TEORIJA ABSTRAKCIJE • Pojem oblikujemo z abstrakcijo (izločanjem) bistvenih značilnosti določene množice podobnih predmetov ali pojavov in zanemarjanjem drugih, nebistvenih značilnosti. Bistvene značilnosti = jedro. • Posploševanje (generalizacija) pa omogoča povezovanje značilnosti, ki smo jih z abstrakcijo izločili, v celoto. • Vključuje zavedanje, da imamo opravka z eno kategorijo predmetov ali pojavov le, če se te značilnosti pojavljajo skupaj (npr.: žena = poročena + ženska) NAUČIMO SE JIH PREK DEFINICIJ • Učitelj posreduje učencem definicijo (npr.: definicija afektov), poda nekaj primerov učenci nato sami navajajo nove primere)

  7. Vrste mišljenja • Realistično - kombiniranje stvarnih dejstev npr. reševanje problemov. • Domišljijsko - kombiniranje dejstev je bolj svobodno in pod vplivom subjektivnih dejavnikov (čustva, želje…) npr. igra, sanje, sanjarjenje, halucinacije,…

  8. Konkretno – V miselnem procesu prevladuje uporaba zaznav, predstav in konkretnih pojavov • se pojavi prej v razvoju; • Abstraktno – V miselnem procesu uporabljamo abstraktne pojme (npr. živali, mir, svoboda, sadje, ulomki, drevesa, lepota,…) • se pojavi kasneje v razvoju; • Konvergentno – ena sama rešitev, ki temelji na predhodnem znanju in izkušnjah; • Divergentno – več možnih rešitev, ki so nenavadne in nepričakovane ter presegajo predhodno znanje.

  9. “Kocka A je bolj okrogla od kocke B in manj okrogla od kocke C. Katera kocka je najbolj okrogla?”

  10. INDUKTIVNO MIŠLJENJE (lat. Inductio iz inducere: vpeljati, navesti) Sklepamo iz posamičnega na splošno oz. izpeljujemo posplošitve iz številnih informacij in opazovanj. Ne moremo biti nikoli povsem gotovi, da sklep na osnovi opazovanih ali merjenih pojavov drži (npr.: otrok, ki opazuje ptiče). • V znanosti: kljub strogim pravilom potrditve nam induktivni sklep omogoča le, da z določeno verjetnostjo trdimo, da je posplošitev (teorija, zakonitost) pravilna. Induktivni sklep je vedno verjetnostni sklep. • V vsakdanjem življenju: ko iz izkušenj in spoznanj oblikujemo splošna pravila, ki nam pomagajo pri oblikovanju in razumevanju okolja.

  11. DEDUKTIVNO MIŠLJENJE (deducere – izvajati) Sklepamo iz splošnega (principov, teorij) na posebno in posamično. (npr.: moški so ljudje. Miha je moški. Miha je človek.) • V znanosti: • na osnovi teorije postavimo specifične in preverljive hipoteze. • V vsakdanjem življenju: • Npr.: Noben petek se mi ni treba učiti. Danes je petek. Torej se mi ni treba učiti. • V šolski situaciji: • predvsem pri odgovarjanju na vprašanja, ki zahtevajo uporabo principa, posplošitve ali teorije na konkretnem primeru; npr.: Na primeru ponazorite homeostatično zadovoljevanje potreb. ali: Na primeru ponazorite nagonsko zadovoljevanje potreb. ali: Na primeru ponazorite obrambni mehanizem racionalizacije.

  12. Rešite problema 1 (Hanojski stolp) in 3 (problem dveh vrvi) v učb., str. 104, 105. • Imate 3 posode, ki merijo 21, 127 in 3 litre. Kako bi izmerili 100 litrov vode? • Imate 3 posode, ki merijo 17, 150 in 15 litrov. Kako bi izmerili 103 litre vode? • Imate 3 posode, ki merijo 78, 100 in 1,5 litra. Kako bi izmerili 19 litrov vode? • Imate 3 posode, ki merijo 16, 93 in 7 litrov. Kako bi izmerili 7 litre vode? • Imate 3 posode, ki merijo 7, 15 in 2 litra. Kako bi izmerili 4 litre vode?

  13. Reševanje problemov = miselni proces, usmerjen k določenemu cilju, oz. iskanju rešitve. Pri tem presegamo uporabo prej naučenih pravil, formul ali ustaljenih postopkov. Kdaj? Ko želimo odgovoriti na vprašanje ali doseči cilj in se na tej poti srečujemo z ovirami. Odgovora na vprašanje ali poti do cilja ne moremo enostavno priklicati iz spomina. Tri značilnosti problema: 1. izhodišče: nezaželeno začetno stanje 2. miselne operacije: koraki, ki jih moramo narediti med 1. in 3. (pri tem moramo upoštevati različne omejitve in ovire) 3. cilj: zaželeno končno stanje

  14. Vrste problemov:

  15. ZAPRTI PROBLEMI = DOBRO OPREDELJENI PROBLEMI • dobro opredeljeno začetno in končno stanje • imajo točno določeno, eno pravilno rešitev (matematika) ODPRTI PROBLEMI = SLABŠE OPREDELJENI PROBLEMI • slabše opredeljeno končno stanje (Kakšno je tvoje mnenje o…?)

  16. Načini reševanja problemov • UGIBANJE: reševanje problemov s poskusi in napakami. • ugibamo kakšna bi bila prava pot do cilja + preizkušamo različne rešitve, dokler slučajno ne naletimo na pravo. • POSTOPNA ANALIZA: reševalec poskuša doseči cilj, tako da izbira korake ali vmesne cilje, ki zmanjšujejo razliko med trenutnim stanjem in ciljem. • Prednosti: bolj sistematičen način, večja verjetnost, da pridemo do cilja z manj porabljenega časa. • Pomanjkljivosti: kakšen izmed vmesnih korakov nas lahko oddalji od cilja.

  17. REŠEVANJE Z VPOGLEDOM (iluminacija, inspiracija ali aha izkušnja) 1. intenzivno reševanje in ukvarjanje s problemom 2. inkubacija – ko se s problemom zavestno ne ukvarjamo 3. inspiracija (navdih) ali AHA – izkušnja; trenuten preblisk, ko se nam rešitev nepričakovano razodene. Običajno pri odprtih problemih (ne vemo kakšno je pričakovano končno stanje) Zakaj je pomembna inkubacija? • problem zori (reševanje poteka latentno – pod nivojem zavedanja) • telo si spočije, po počitku lažje najdemo rešitev ker smo bolj sproščeni, spočiti

  18. Izbira strategije za reševanje problema: 1. VRSTA ALI STRUKTURA PROBLEMA • Odprti in enostavni problemi ugibanje, vpogled • Zaprti in kompleksni problemi  postopna analiza 2. IZKUŠNJE IN PREDZNANJE • Ko nimamo izkušenj in znanja  ugibanje • Ko imamo več znanja, izkušenj  postopna analiza 3. (NAŠA) OCENA TEŽAVNOSTI PROBLEMA • Težek problem (si mislimo, da ga nismo sposobni rešiti) ugibanje • Če ga ocenimo kot lahkega (smo ga sposobni rešiti)  postopna analiza 4. OKOLIŠČINE REŠEVANJA PROBLEMA • Če so okoliščine ugodne, imamo miren prostor,…  postopna analiza • Stresne okoliščine, časovna stiska  ugibanje

  19. Na reševanje problemov vplivajo: • MOTIVI • spodbujajo, vzdržujejo in usmerjajo mišljenje (motiviranost) • Pomembni, ko se soočamo z bolj težavnimi problemi in doživljamo frustracije. 2. ČUSTVA • pozitivna čustva – delujejo kot motivi = nas spodbujajo in usmerjajo; • negativna, močna čustva – lahko zatirajo mišljenje = nas preveč vznemirijo, da bi se zbrali; • včasih nas zavedejo – sprejmemo kot rešitev nekaj, kar trenutno odstrani negativna čustva.

  20. 3. ZNANJE • Poznavanje določenega področja (večji obseg in boljša organizacijska znanja) – olajšanje reševanja problemov • lahko ovira, omejuje – prihaja do fiksacij mišljenja. Zaradi stvari, ki jih vemo, ne iščemo rešitve dalje, ampak se ustavimo pri tem, kar vemo (takrat ko problem zahteva drugačen pristop, rešitev). • Fiksacija metode (problem posode, uč. str. 110) • Fiksacija funkcije /funkcionalna fiksiranost (problem dveh vrvi, uč. str. 105) 4. INTELIGENTNOST • vpliva na hitrost in učinkovitost reševanja problemov (merilo inteligentnosti)

  21. Vsi morajo prečkati reko: 1. Oče ne sme ostati sam s hčerami, brez mame. 2. Mama ne sme ostati sama s sinovi, brez očeta. 3. Tat ne sme ostati sam s katerimkoli članom družine, brez policista. 4. Samo mama, oče in policist znajo upravljati splav. http://leuropa.eu/japanese-iq-test

  22. Rešitev: • Policist in tat  •  policist • Policist in sin  •  Policist in tat • Oče in sin  •  Oče • Oče in mati  •  mati • Policist in tat  •  oče • Oče in mati  •  mati • Mati in hči  •  policist in tat • Policist in hči  •  policist • Policist in tat 

  23. Razvoj mišljenja • Jean Piaget (1869-1980)

  24. Razvoj mišljenja (Jean Piaget) • Kognitivni razvoj otrok Miselne strukture Okolje Asimilacija nove info  obstoječe miselne strukture Miselni razvoj = miselna adaptacija (prilagoditev) Akomodacija sprememba m.s.  nove info

  25. 4 stopnje razvoja • Kakovostne in količinske razlike v mišljenju (prehajanje ene v drugo) • enako zaporedje pri vseh otrocih zaradi zorenja organizma • Okolje lahko le do določene mere pospeši prehajanje iz ene stopnje v drugo.

  26. Otrok je aktiven pobudnik aktivni raziskovalec • Senzomotorična stopnja (0 – 2 leti) • Predoperativna stopnja (2 -7 let) • Stopnja konkretnih operacij (7 – 11 let) • Stopnja formalnih operacij (po 11. letu) Predlogične oblike mišljenja Logične oblike mišljenja (razvoj miselnih operacij)

  27. Senzomotorična stopnja (0 – 2 leti) = zaznavno-gibalna faza (informacije iz okolja pridejo preko gibanja in zaznavanja; otrok raziskuje, eksperimentira) • Reševanje problemov poteka s poskusi in napakami (ugibanje) • Najpomembnejši dejavnik razvoja: ukvarjanje s predmeti in usklajevanje zaznavanja in gibov • 8 mes. – 1 leto (večina): stalnost predmeta (konstantnost objekta)  zmožnost uporabe miselnih predstav in drugih simbolnih sistemov; proti koncu te stopnje: govor

  28. Glavne značilnosti: • Mišljenje je praktično in neverbalno • Dosežek stalnosti predmeta • Prehod od enostavnih refleksov k hotenim dejavnostim

  29. Predoperativna stopnja (2 – 7 let) • Razvoj predstav in pojmov (2. – 4. leto: predpojmi/predkoncepti (splošnost) • Pospešena uporaba jezika pri reševanju problemov (izvajanje dejanj miselno, ne več fizično) • Sposobnost otroka, da si predstavlja stvari, vpliva na razvoj domišljijske igre (npr.: kartonček postane krožnik, kocke piškoti). • Ireverzibilnost, centracija, egocentričnost mišljenja

  30. Ireverzibilnost • Mišljenje poteka v eni smeri, otrok ga ni sposoben preveriti v nasprotni. • “Imaš ti brata?” “Ja.” “Ima tvoj brat brata?” “Ne.” • “Kje je več gline – v kepici, ali svaljku?” “V svaljku, ker je daljši.”

  31. Število Količina Dolžina Prostornina Površina

  32. Centracija • Otrok se pri miselnem presojanju osredotoči le na en vidik pojava  neustrezne presoje • Razvrščanje likov po barvi/obliki (ne oboje skupaj)

  33. Egocentričnost • Otrok vse presoja iz lastne perspektive • Ni zmožen vživljanja v druge ali opisovanja situacije iz drugega zornega kota (Tri gore - nerazumevanje?) • Otrok misli,da ga drugi ne vidijo, če on ne vidi njih (igrica “ku-ku”)

  34. Finalizem in animizem • Finalizem: Otrok naraven pojav razloži z njegovim namenom (Zakaj pada dež? Zato, da lahko čofotam po lužah). • Animizem: Otrok neživi naravi pripisuje lastnosti žive narave (svetilka je živa ker sveti, sonce ne mara dežja zato se skrije za oblake, se pogovarja z medvedkom).

  35. Stopnja konkretnih operacij (7-11 let) • Razvijejo se miselne operacije, s katerimi je otrok sposoben reševati konkretne probleme. • Za mišljenje je značilna: reverzibilnost, konzervacija, decentracija.

  36. Reverzibilnost (obrnljivost) mišljenja • Otrok je sposoben potek dogodkov obrniti v nasprotno smer. 11 + 6 = 17, torej je 17 – 6 = 11

  37. Konzervacija količine (miselno ohranjanje) • Otrok razume, da se predmet lahko spremeni po obliki ali videzu in še vedno ohrani isto maso ali količino.

  38. Kako bo otrok odgovoril zdaj? Število Količina Dolžina Prostornina Površina

  39. Decentriranost • Otrok lahko razmišlja o več vidikih situacije (problema). • Klasifikacija po več značilnostih; • Urejanje (seriacija) po vrstnem redu (od največjega do najmanjšega, najtemnejšega do najsvetlejšega …); • Razredna inkluzija (razume odnos med množico in podmnožicami; “V škatli so trije avtomobilčki in dve punčki. Je v škatli več avtomobilčkov ali igračk?”).

  40. Glavne značilnosti: • Operiranje s konkretnimi predmeti in pojmi; • razume pojem števila in osnovne računske operacije; • razvite so prostorske operacije (zna uporabljati zemljevid, oceniti potreben čas od A do B…); • igre s pravili; • preseganje egocentrizma  zmožnost empatije. • reverzibilnost, konzervacija, decentracija

  41. Stopnja formalnih operacij (po 11. letu) • Ravnotežje pri 14. – 15. letu (prej se razvije na naravoslovnem področju) • Mišljenje postane abstraktno in ni več vezano na konkretne primere in situacije (prezre vsebino, se usmeri na odnose) • Hipotetično-deduktivno mišljenje: zmožnost zamišljanja hipotetičnih situacij in deduktivno sklepanje • Klasifikacija (iskanje različnih podobnosti/razlik, odvisno od kriterija) in konzervacija tudi na abstraktnem nivoju

  42. Glavne značilnosti: • Razvoj formalnologičnega mišljenja – zmožnost reševanja abstraktnih problemov s pomočjo miselnih operacij; • Hipotetično-deduktivno mišljenje  oblikovanje svetovnega nazora, vrednot, idealov…

  43. Presoja Piagetove teorije • Pomembna za razvojno, pedagoško (kdaj poučevati, učenje kot aktiven proces) in kognitivno psihologijo. • Naloge sestavljene tako, da poudarjajo razlike  drugačne naloge, bolj postopen in variabilen razvoj. • Stopnje se pojavijo prej - če so naloge prilagojene otrokovemu razumevanju (Zupančič, 2000).

  44. Stopnja dialektičnega mišljenja (postformalna stopnja, pragmatično mišljenje) • Nekateri odrasli presežejo stopnjo formalnih operacij. • Upoštevanje več različnih (tudi prostislovnih) plati problema hkrati. • Upoštevanje omejitev v realnosti in okoliščin. • Zavedanje, da ima vsaka rešitev tako prednosti kot pomanjkljivosti.

  45. http://www.psychology4a.com/cognitive_development.htm

  46. Ustvarjalnost = miselni proces, katerega rezultat so originalni in ustrezni dosežki

  47. Originalnost (izvirnost):redkost, asociativna oddaljenost od problema (Kepler – luna in plima) v strategijah reševanja v rešitvi problema problema • Ustreznost: težko določiti na kratek rok, saj se lahko za uporabno izkaže šele čez nekaj časa (Da Vinci in model helikopterja) V postavljanju vprašanj in odpiranju problemov

  48. Kaj vpliva na ustvarjalnost? • Divergentno mišljenje: iskanje rešitev v številnih različnih smereh • Predhodno znanje, učenje, izkušnje spodbujevalno zaviralno • Neodvisnost v mišljenju: “večni dvomljivci” • Pozitivna samopodoba in zaupanje vase • Notranja motiviranost (ki izvira iz radovednosti) in vztrajnost(kar je osebnostna značilnost) • Inteligentnost:nujen, a ne zadosten pogoj • Okolje:lahko spodbuja ali zavira ustvarjalno mišljenje