Download
1 / 37
E N D
Etično in estetsko • “Književno kritiko bi morala dopolnjevati kritika, izrečena z določenega etičnega in teološkega stališča ... ‘Veličino’ književnosti ne morejo določati zgolj književna merila, čeravno se moramo spomniti, da to, ali je nekaj književnost ali ne, lahko določajo le književna merila.” (T. S. Eliot) • “Ni take stvari, kot je moralna ali nemoralna knjiga. Knjige so dobro ali slabo napisane. To je vse.” (O. Wilde)
Vse do konca 19. stoletja se je domala vsakomur zdelo samoumevno, da je glavna naloga vsakega kritika ocena etične vrednosti umetnine. • V začetku 20. stoletja se situacija korenito spremeni: etična kritika ni več zaželena in večina teoretikov in filozofov uvrsti etično kritiko med nepomembne ali celo pojmovno nelegitimne zadeve.
Zdi se, da etična kritika v zadnjih desetletjih spet pridobiva na veljavi med humanisti in družboslovci, ki obravnavajo umetnost,
Ugovori etični kritiki: argument avtonomnosti • Kot pove že ime argumenta in ugovora, gre za prepričanje, da sta etika in estetika avtonomni področji s svojimi lastnimi vrednotami in zato za vrednotenje estetskega področja ne bi smeli uporabljati meril, prenešenih z etičnega področja. • Umetnine so vredne, dragocene zaradi njih samih, ne pa zato, ker bi rabile nekemu prikritemu smotru, kakršen je na primer moralno razsvetljevanje ali izboljšava.
Spor med etičnimi kritiki umetnosti in njihovimi kritiki je dejansko spor o tem, kakšno vrednost ima umetnost: kritiki etične kritike umetnosti zagovarjajo tezo, da ima umetnost intrinzično vrednost, to je neko vrednost sama na sebi, etični kritiki pa so privrženci instrumentalnega pojmovanja umetnosti. • Gibanje, ki zagovarja popolno avtonomijo umetnosti, imenujemo larpurlatizem oziroma esteticizem.
Nekateri menijo, da esteticizem nastane kot odgovor na zmagoslavje buržoazne kulture v 19, stoletju – šlo naj bi za upor proti instrumentalizaciji in komercializaciji umetnosti. Esteticizem tudi postavi ostro ločnico med “visoko”, elitno in “nizko” kulturo. • Esteticizem je po tej razlagi gesta kulturnega upora, saj išče vrednost v umetnosti sami, ločeno od vsakršne vrste instrumentalnih in praktičnih smotrov.
Prizadevanje za avtonomijo umetnosti je mogoče podpreti tudi s pomembno argumentacijo, s tako imenovanim argumentom “skupnega imenovalca”, ki igra na karto neovrgljivega dejstva, da veliko umetnin nima nobenega opravka z moralnostjo. • Morali bi imeti enotna etična pravila za vse vrste umetnin, kar pa je iluzija!
Ugovori etični kritiki: argument spoznavne trivialnosti • Etična kritika gleda na umetnika kot na moralnega iznajditelja, ki prispeva v zakladnico etične vrednosti tako, da nas ukvarjanje z delom izobražuje in poučuje glede take ali drugačne moralne resnice. • Nasprotniki etične kritike si prizadevajo pokazati, da imajo moralne resnice, izražene v umetninah, običajno status truizmov, to je splošno znanih resnic.
Dalje, če je mnogo moralnih “odkritij”, navedenih v umetninah ne le znanih, temveč jih recipienti umetnin tudi morajo poznati od že prej, da bi jih v umetninah prepoznali, potem se zdi misel, da se učimo iz umetnosti, povsem brez vsakršne osnove.
Ugovor etični kritiki: argument protiposledičnosti • Nekomu, ki zagovarja protiposledičnost se zdi dvomljivo ravno tisto, kar je etičnemu kritiku videti nesporno. Ko etični kritiki umetnino hvalijo ali obsojajo, govorijo, kot da vedo, kakšni bodo ustrezni vedenjski učinki umetnine. • Avtonomist bo take ocene spodbijal zato, ker s tem kritiki ocenjujejo umetnine na podlagi njihovih domnevnih moralnih posledic. • Nekdo, ki zagovarja protiposledičnost, se sprašuje takole: kako etični kritik ve, da bodo zadevne umetnine imele etične posledice, ki jim jih pripisuje?
Etične kritiki so že od Platona naprej kritizirali umetnost, domnevajoč, da vedo, kakšni bodo moralni učinki zadevnih umetnin, nikoli pa niso ponudili zadostnega dokaznega gradiva, ki bi nudilo oporo tem trditvam. • Četudi se zdi korelacija med nasiljem v medijih in nasiljem v družbi etičnim kritikom očitna, pa še vedno ni empirične podpore v prid tej korelaciji. • Tisto, kar kritik potrebuje, je poznavanje pravilnih, znova in znova pojavljajočih se vzorcev obnašanja, ki napovedljivo izvirajo iz tega, da smo izpostavljeni umetninam.
Odgovori na ugovore: odgovor na argument avtonomnosti • Argument skupnega imenovalca predpostavlja, da mora biti ustrezno merilo za vrednotenje umetnosti tako, da ga je mogoče uporabiti v vseh umetnostih; ker pa se dogaja, da se veliko umetnosti neposredno ne ukvarja z moralnostjo, etika ne more biti ustrezno merilo vrednotenja umetnosti. • Argument je dvoumen: Dejstvo, da se nekatere umetnine neposredno ne lotevajo etike, utegne kazati na to, da nekatere umetnine niso ustrezen predmet etične kritike.
Vendar iz te premise še ne sledi sklep, da etična kritika ni primerna za nobeno umetnino, saj nekatere umetnine zagotovo imajo etične razsežnosti. • Odgovori etičnega kritika na to: • (1) etični kritik ni prisiljen predpostavljati, da je vsa umetnost podvržena etičnim merilom; • (2) V primeru zvrsti, ki imajo neko etično razsežnost, dejstvo, da umetnino ocenjujemo v okviru tega, kako kvalitetno moralno zaznavanje ponuja, ne pomeni, da se sklicujemo na merila, ki so tuja njeni vrednosti kot vrsti umetnine, kakršna je.
(3) etičnemu kritiku ni treba trditi, da so etični premisleki edini premisleki, ki obstajajo glede umetnin; tudi umetnine, za katere je upravičeno reči, da terjajo moralno oceno, utegnejo imeti druge razsežnosti, na primer formalne lastnosti, ki zahtevajo neodvisno ovrednotenje. • Ta tretja točka ponudi etičnemu kritiki izhod iz zagate, v kateri se znajde v primeru nemoralnih del, ki pa so navzlic temu izjemne mojstrovine. Taka dela lahko imajo etične hibe, ki pa jih v precejšnji meri odtehtati druge odlike dela, na primer formalne.
To je tudi stališče “zmernega moralizma”, ki dopušča, da je umetnine mogoče kritizirati z etičnega stališča. Vendar pa hkrati zatrjuje, da etična vrednost ali nevrednost umetnin nima nikakršnega vpliva na njeno estetsko (ne)vrednost.
Odgovor na argument spoznavne trivialnosti • Vprašanje je, za kakšno vrsto vednosti gre v primeru etične kritike. Poleg vednosti, da (propozicionalna vednost) in vednosti, kako uvedejo etični kritiki še tretjo vrsto vednosti, namreč vednost, kako je biti X, ki je nekakšna oblika neposredne vednosti. • Vzemimo roman, ki opisuje suženjstvo. Po mnenju etičnega kritika nam tak roman nudi neko spoznanje, namreč, kakšno je bilo videti suženjstvo.
Roman pritegne bralčevo domišljijo in čustva in nam tako da občutek, kako je bilo živeti v času suženjstva. To doseže z verističnim opisom surovosti in nečlovečnosti. Etični kritik bo vztrajal, da je trivialna in puhla zgolj propozicionalna razsežnost vednosti v umetnosti, ne pa vednost, kako je biti nekaj ali nekdo.
Drugi odgovor na argument spoznavne trivialnosti bi lahko poimenovali “prevratni pristop”. V skladu s tem pristopom etično hvalevredne umetnine predstavljajo bralcem, gledalcem ali poslušalcem slike ali opise, ki podvomijo ali preobrnejo naša ustaljena moralna pojmovanja • Take umetnine pripomorejo k družbenemu preoblikovanju moralnih vrednot. Toda tudi temu drugemu odgovoru bi skeptik lahko ugovarjal, da ti moralni izzivi ustaljenim moralnim normam (domala) nikoli niso izvirni za neko umetnino.
Glede na kontekst, v katerem umetniki delujejo, to je glede na njihovo občinstvo, se zdi pravilno reči, da uvajajo nove moralne poglede, vrednost ustreznih umetnin pa je mogoče – kolikor ti pogledi upravičeno spodbijajo sprejete moralne norme in pripomorejo k temu, da občinstvo preoblikuje svoja moralna prepričanja – opisati kot vzgojno in izobraževalno. • Prevratni pristop pa zadeva tudi moč besede in podobe.
Pri tem mislimo na moč tako imenovanih “slabšalnih besed” v estetskem kontekstu. Vprašanje je, ali je moč estetskega konteksta taka, da legitimira ali spodkoplje svojo lastno vsebino. • Prevratni pristop trdi, da tem besedam tisti, proti katerim so uporabljene, lahko spremenijo njihov pomen. Primer Faulknerjeve uporabe besede “črnuh”.
Tretji odgovor na skeptične ugovori proti vzgojni in izobraževalni zmožnosti umetnosti bi lahko poimenovali kultivacijski pristop (najvidnejša zagovornica tega pristopa je M. Nussbaum). Privrženci tega pristopa ne poudarjajo toliko pridobivanje novih moralnih vpogledov, temveč bolj izostrovanje etično ustreznih veščin in zmožnosti (kakršne so zmožnosti bolj prefinjenega moralnega razlikovanja, domišljija, čustva in splošna zmožnost moralnega premisleka).
Vzgojna vrednost umetnosti je v njeni zmožnosti kultiviranja naših moralnih talentov. Umetnost, še posebej fikcija, lahko prispeva k razširitvi naše zmožnosti moralnega razumevanje. Mi se sicer naučimo mnogih moralnih pravil in pojmov, vendar pa so ti zelo abstraktni in jih zato mogoče ne znamo povezati s posameznimi konkretnimi situacijami. Ta pristop se veže na tako imenovani partikularizem v etiki.
Odgovori protiposledičnosti • Za etično kritiko ni nujno, da je odvisna od namišljenih napovedi obnašanj. Če sprejmemo nekakšno različico kultivacijskega pristopa, lahko pokažemo, da naše moralne ocene umetnin ne temeljijo na napovedih obnašanja, ki naj bi ga umetnine verjetno izvabile, temveč na kvaliteti moralnega izkustva, ki ga umetnina spodbuja ob stiku z občinstvom. • Teorija simulacije.
Zmerni avtonomizem • Zmerni avtonomist trdi, da negativna etična ocena umetnine nima (ne bi smela imeti) nobenega vpliva na njeno umetniško oziroma estetsko ovrednotenje (primer filma Leni Riefenstahl Triumph des Willens). Hume zagovarja ravno nasprotno stališče (navedi citat!) • Po Humu etična hiba šteje za umetniško (estetsko) pomanjkljivost.
Eticizem • Eticizem trdi, da so nekatere vrste etičnih hib v umetnini vselej estetske hibe in jih je treba šteti kot take, ko v celoti presojamo delo kot umetnino. • Privrženec eticizma ne trdi, da je imetje hvalevrednih etičnih lastnosti nujen in zadosten pogoj za to, da bo delo v estetskem pogledu dobro. Eticist lahko zanika potrebo po izpolnjevanju nujnih in zadostni pogojev zato, ker meni, da obstaja cel niz estetskih vrednot, od katerih so etične vrednote umetnin le ena vrsta.
Eticizem temelji na trditvi, da umetnine kažejo določeno vrsto etične drže. Iz česa pa sestoji to kazanje drže? Očitno je, da umetnine odrejajo oziroma predpisujejo zamišljanje določenih dogodkov. Malo manj očitno je mogoče to, da umetnine predpisujejo določene odzive na te fikcijske dogodke: de Sadov roman Juliette bralcu predpisuje, da se mu zdi spolno mučenje erotično ptivlačno, itn.
Odobravajoča drža, ki jo Juliette izkazuje do spolnega mučenja, se potem kaže v odzivih, ki jih predpisuje, da naj bi jih bralci imeli do takega mučenja. Pri tem je treba poudariti, da odzivi niso zgolj namišljeni: Juliette nam odreja, da se nam fikcijski dogodki dejansko zdijo erotično privlačni, da ob njih uživamo, itn. Tako roman ne predstavlja le domišljijskih dogodkov, temveč tudi pogled nanje, perspektivo, ki jo delno tvorijo dejanski občutki, čustva in želje, ki naj bi jih bralec imel do zgolj domišljijskih dogodkov.
Čeravno delo lahko predpisuje nek odziv, iz tega še ne sledi, da je uspešno pri tem, da torej stori, da je odziv zaslužen: grozljivke so lahko negrozljive, komedije nezabavne, itn. • Vprašanje je torej, ali je predpisan odziv zaslužen, ali je ustrezno ali neustrezno odzvati se na način, ki ga umetnina predpisuje. Predpisani odzivi so vedno podvrženi vrednostnim merilom, od katerih so nekatera etična merila.
To, da umetnina kaže neko držo, je zadeva tega, da umetnina predpisuje določene odzive na opisane dogodke. Če so ti odzivi nezasluženi zato, ker so neetični, imamo razlog, da se ne odzovemo na predpisan način. To, da imamo razlog, da se ne odzovemo na predpisan način, je hiba dela. • Katere odzive predpisuje umetnina, je estetsko pomembna stvar. Tako je dejstvo, da imamo razlog, da se ne odzovemo na predpisan način, estetska hiba dela.
Prejšnja prosojnica predstavlja tako imenovani argument zasluženega odziva, ki je v nasprotju z zmernim avtonomizmom. • S tem argumentom se ne strinjajo vsi – njegovi kritiki merijo predvsem na pojem nezasluženega odziva. Argument trdi, da naj bi bili vsi nemoralni odzivi nezasluženi tako, da je to pomembno za estetsko oceno umetnine. • Potegnimo vzporednico z nemoralnimi šalami: obstaja veliko nemoralnih šal, ki so smešne ravno zaradi svoje nemoralne poante.
Če je torej estetska učinkovitost podobna šaljivosti, potem utegne biti uživanje ob predpisanem, čeravno nemoralnem odzivu na umetnino, zagotovljeno, čeravno je etično sporno oziroma zlo. • V primeru šale smo morda v dvomih, v kakih okoliščinah jo lahko povemo, če je na primer rasistična ali seksistična. V dvomih pa nismo zato, ker bi bila pomanjkljiva kot šaljiv izdelek, temveč ker smo prepričani, da je moralno pokvarjena oziroma škodljiva. To dejstvo pa nima nobenega vpliva na njen status kot estetsko učinkovitega primerka humorja.
Če sklepamo po analogji s šalo, potem lahko zgradba in vsebina umetnine zagotavljata predpisan odziv, ki je nemoralen, pa to ne vpliva na njeno estetsko vrednost. • Kritiki argumenta zasluženega odziva podpirajo trditev, da nisi vsi etično nezasluženi odzivi na umetnino tudi estetsko nezasluženi. Nekatere umetnine, ki predpisujejo etično nezaslužene odzive, so lahko v estetskem smislu zelo močne in hvalevredne, in to ravno zaradi svojih etično nezasluženih odzivov.
Zmerni moralizem • Zmerni moralizem ublaži zahtevo eticizma: niso vse moralne hibe dela tudi estetske hibe; to se dogaja le v nekaterih primerih. • Moralne lastnosti lahko neposredno prizadevajo estetsko vrednost umetnine. Tam, kjer občinstvo čustvene odzive, ki jih mora umetnina vzbuditi, da bi dosegla svoje namene, zadrži ali pa jih sploh nima, in to zaradi moralnih lastnosti umetnine, je estetski uspeh ali neuspeh umetnine rezultat njenega moralnega značaj.
Kritika zmernega moralizma • (1) idealno moralno občutljivo občinstvo se upira temu, da bi se pridružilo predpisanemu odzivu umetnine. Kajti če je upiranje podobno upiranju osebe, ki se obrne stran, ko sliši rasistično šalo, in se načelno noče smejati, potem se zdi, da si je ta oseba preprosto zaprla pot za razumevanje tega, kar šala ponuja. Če pa nam tisto, kar umetnina ponuja, ni dostopno, potem tudi nismo v položaju, da bi jo lahko estetsko presojali.
(2) zmerni moralizem ne dopušča, da bi moralna hiba v umetnini včasih utegnila prispevati k njeni pozitivni estetski vrednosti. • Zmerni moralizem trdi, da so moralne lastnosti pomembne le toliko, kolikor preprečujejo dejanske odzive občinstva na umetnino. Kljub temu se nam zdi, da je zmerni moralizem na pravi poti. • Naše mnenje je, da ga je treba dopolniti v smislu, da so moralne lastnosti pomembne za umetniško vrednost umetnine v obsegu, v
katerem spodkopujejo ali pospešujejo razumljivost predstavljenih likov, dogodkov in stanj stvari glede na ustrezno občutljivo občinstvo. • Kjer se umetnina bistveno ukvarja z moralnimi lastnostmi, držami in pogledi, so moralni premisleki povezani z razumljivostjo. • Dalje, ni pomembno, ali je moralni pogled umetnine izkrivljen v smislu, da je nezaslužen, pomembno je, ali je razumljiv ali ne. Če je nerazumljiv, potem je umetnina nesniselna.
Moralni pogled umetnine torej lahko včasih poveča ali zmanjša njeno splošno umetniško vrednost. • Nekatere moralne lastnosti umetnine zadevajo razumljivost moralnega pogleda, druge pa to, ali je pogled zaslužen ali ne. • Estetsko pomebne so zgolj prve. Razumljivost je lastna ovrednotenju dela kot umetnine. Če delo kot tako ni zmožno prikazati na razumljiv način, zakaj liki, kakor so predstavljeni, utegnejo imeti prepričanja in utemeljene želje, kakršne imajo, je umetniško (estetsko) neuspešno.
