Umetnina in intenca

1. Umetnina in intenca • Druga polovica 20. stoletja ni bila posebej naklonjena intencionalističnim razlagam umetnin. Formalizem, strukturalizem, poststrukturalizem, lakanovska psihoanaliza zagovarjajo pri razlagi umetnin protiintencionalistično stališče. Spomnimo se samo krilatice R. Barthesa o “smrti avtorja”. • V tem predavanju bom poskušal znova afirmirati intencionalistično razlago oziroma interpretacijo umetnin. Govoril bom o “ponovnem vstajenju avtorja iz groba”.

2. Ko smo v stiku z umetnino poteka med nami in umetnino (avtorjem) nekakšna vrsta komunikacijskega dejanja. • Kaj je tisto, kar mojo izjavo “Dežuje” v vaši prisotnosti naredi za komunikacijsko dejavnost z moje strani? To je, da je moja dejanje izjavljanja intencionalno dejanje. Tako na primer papigina izjava “Dežuje” ni pravo komunikacijsko dejanje, ker mu manjka intencionalnost.

3. Ko vam rečem, da dežuje, storim to z intenco, da boste verjeli, da je zunaj deževno vreme. Toda sama ta intenca še ni dovolj za komunikacijsko dejanje v polnem in pravem pomenu te besede. Če pokažem proti oknu z intenco, da bi videli dež, vam še nisem sporočil, da dežuje • Ko vam pravim, da dežuje, od vas pričakujem, da si boste ustvarili prepričanje, da dežuje (vsaj delno) zato, ker prepoznate mojo intenco.

4. Za komunikacijsko dejanje ni pomembno le, da od vas hočem, da verjamete tisto, kar sem rekel; pomembno je tudi, da vi to intenco prepoznate. • Ko interpretiramo neko umetnino, • (1) poskušamo odkriti o njej nekatere resnice, • (2) ki so določene v trenutku, ko je bila umetnina ustvarjena • (3) zaradi značilnosti konteksta, v katerem je bila umetnina ustvarjena; • (4) te značilnosti pa so bistvene za samo

5. eksistenco umetnine. • Nauk, ki ga zajemajo zgornje štiri točke”, bi lahko poimenovali kontekstualizem oziroma teorija izvirnega konteksta. • Alternativna teorija kontekstualizma sestoji iz naslednjih štirih točk. Ko interpretiramo umetnino:

6. (1) ji pripišemo lastnosti, ki to umetnino bodisi spremenijo bodisi ustvarijo nekaj novega (novo umetnino) • (2) Umetnina, ki je predmet interpretacije, je odvisna od interpretacije, ki ji jo dajo ljudje. • (3) Umetnine identificiramo v okviru lastnosti, za katere menimo, da jih imajo (intencionalni objekti). Ko rečem, da je objekt interpretacije intencionalni objekt hočem reči, da je objekt interpretacije v primeru drame Hamlet drama, kakor je menjena v misli nekega interpreta. • (4) Umetnine nimajo bistva ali fiksne narave.

7. To stališče bi lahko poimenovali konstruktivizem oziroma teorija sodobnega konteksta. • Teorija izvirnega konteksta, ki trdi, da je pomen umetnine določen z dejavniki, ki so delovali v času njenega nastanka, seveda ni enoten nauk. Znotraj nje bi lahko ločili vsaj tri različice: • (1) Aktualni intencionalizem trdi, da pomen dela določajo avtorjeve uspešno udejanjene intence. Ta različica teorije izvrinega konteksta trdi, da ima umetnina pomen, ki ga meni njen avtor, ob

8. predpostavki, da avtor udejani ustrezne intence s primerno uporabo jezika določene dobe kot tudi tedaj priznanih konvencij danega žanra in umetniške prakse. • Umetnikove intence so – če so uspešno udejanjene – javno razvidne iz umetnine. Za intence ni nujno, da so prisotne v avtorjevem duhu, ko ustvarja; ni nujno, da so samozavedno artikulirane, ko ustvarja. Tudi nezavedne intence so njegove intence, zaradi tega pa tudi niso nič manj razločljive v umetnini.

9. Druga različica teorije izvirnega konteksta je hipotetični intencionalizem. Ta trdi, da pomen umetnine določajo sklepanja, ki jih ustrezno umeščena publika, naredi glede intenc hipotetičnega avtorja, pri čemer ta sklepanja temeljijo na razumevanju jezikovnih konvencij in umetniških praks določene dobe kot tudi na javno dostopni vednosti, ki zadeva stvaritev dane umetnine. • Pomen umetnine je tako določen s hipotetičnimi intencami, ki jih je utegnil imeti avtor, ne pa z

10. njegovimi aktualnimi intencami. • Tretja različica teorije izvirnega konteksta je konvencionalizem, ki meni, da so konvencije jezika in umetnosti, ki veljajo v času nastanka umetnine, zadostne, da zagotovijo pomen dela.