smlednik in okolica s lo ve nija n.
Download
Skip this Video
Loading SlideShow in 5 Seconds..
SMLEDNIK IN OKOLICA S LO VE NIJA PowerPoint Presentation
Download Presentation
SMLEDNIK IN OKOLICA S LO VE NIJA

Loading in 2 Seconds...

play fullscreen
1 / 66

SMLEDNIK IN OKOLICA S LO VE NIJA - PowerPoint PPT Presentation


  • 128 Views
  • Uploaded on

SMLEDNIK IN OKOLICA S LO VE NIJA. GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK.

loader
I am the owner, or an agent authorized to act on behalf of the owner, of the copyrighted work described.
capcha
Download Presentation

PowerPoint Slideshow about 'SMLEDNIK IN OKOLICA S LO VE NIJA' - karyn-short


An Image/Link below is provided (as is) to download presentation

Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author.While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server.


- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - E N D - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Presentation Transcript
smlednik in okolica s lo ve nija
SMLEDNIKIN OKOLICASLOVENIJA

GLASBA NA CITRAH…..TOMAŽ PLAHUTNIK

slide3

Veste, koliko je gradov v Sloveniji? Težko bi zadel vsaj približno številko. In toliko je naselij pod njimi. In za vsako tako naselje ali skupek vasic, bi lahko naredil podobno zgodbo. Ampak ta mi je bila še posej zanimiva. Zaradi več stvari, ki se dogajajo pod starim gradom, ki nazaj dobiva obliko. Tudi zato, da pohvalim pridne prebivalce iz okolice, kako vzorno skrbijo za svoje vasi in urejajo, popravljajo, ustvarjajo, rešujejo našo stavbno in še kakšno dediščino. Blizu Ljubljane, Medvod in Kranja je to. Le nekaj minut vožnje, lahko tudi po napornem dnevu in ko smo na gradu, vemo in vidimo, da smo zadeli tombolo na polno. Že zaradi norega razgleda. Kratke poti s parkirišča do vrha, bifeja, kjer te prijazno postrežejo, uporabnosti lokacije v vseh letnih časih, miru, ki ga je tu v izobilju…In če nam ostane še kaj časa, se spustimo pod grad na potep po vaseh. Na levo do igrišča za golf, ki leži na južnih pokošenih tratah pod gradom. Do Zbilj in umetnega jezera z mnogimi labodi, racami, otroškimi igrali, igrišči, urejenimi bifeji in prostori za en klepet . Hej, voda vedno privablja. Do hotela Kanu in njegove slikovite okolice, kampa v Dragočajni, le nekaj sto metrov naprej. Slikovite vasice Valburge z Lazarinijevo graščino, ki počasi spet nazaj dobiva obliko. Še malo na vzhod do Hraš, kjer je mogočna kmetija s konji, tudi belimi lipicanci. Le korak stran je slikovit bajer.In če se nam da, jo po poti med polji mahnemo še do tako slikovite cerkvice na obronkih gozda, do sv. Jakoba. In potem nazaj. Vse skupaj, če bi to pot naredil s kolesom, skoraj nič. Pa toliko lepega in zanimivega na kupu. Včasih je premalo časa za daljši potep. Ampak tudi na takem kratkem, ampak tako lepem, si do polnega” napolnimo baterije!”Preizkušeno! Stokrat! V vseh letnih časih zadetek v polno!

slide5

Na freski jo imajo sredi vasi, ki jo je naredila slikarka Maša Mašukova po predlogi domačina in posamezniki doma

narejeno v glini, avtorice Ladine Korbar, za lažjo predstavo.

slide6

Na AC proti Kranju, zavijem na izvoz Vodice in kmalu čez nadvoz zavijem levo. Ustavim avto malo za vasjo Vodice, izstopim in se zazrem v njivo ajde. Kako lep pogled. Tako naš, slovenski… Malo naprej je bolj roza njiva in malo prej bolj bela…

Ajda… Le nekaj let nazaj ta rastlina ni bila več zanimiva za nikogar. Zdaj pa… Šumi v zraku in na njivi.

Čebela pri čebeli… Vsaj nekaj dela letos, po taki kruti suši za te pridne delavke…

slide7

AJDAVse je dehtelo, dišalo, cvetelo,kot sneg si bila v prerani jeseni…So časi zdaj drugi,te komaj kje najdem,da zaljšaš nam polja v omami medeni.

slide8

Avto ponavadi pustim pri šoli. In vso pot se pred mano “vzpenja” v položen hrib - Kalvarija. Zdaj tako lepo obnovljena…

slide9

Kar nekaj jih je v Sloveniji. Ta pa mi je še posebej lepa in zanimiva. Zgraditi jo je dal smledniški graščak baron

Franc Smledniški leta 1772 v osi, oziroma ravni črti, ki jo povezujeta Stari grad in Krvavo znamenje, kapelico v spomin na

deželnoknežje morišče na polju pod podružnično cerkvijo v Valburgi. V letu 2001 je kalvarija s 14. kapelicami in tremi

križi na vrhu doživela temeljito prenovo. Obnovili so kapelice in poslikala jo je slikarka Maša, Bersan Mašukova.

slide10

Maša Mašukova… in na drugi sliki poleg še mož Nikolaj. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn ravno na zaključku

likovne Karitasove kolonije na Sinjem vrhu pri Vidmarjevih govori o njunem delu…

slide11

Odprl sem splet in malo pobrskal o Maši in o možu Nikolaju in našel marsikaj:Maša Bersan Mašuk…Rojena 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo “V. I. Surikova”. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in leta 1983 končala popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalnem oddelku na Znanstvenoraziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave KARADIS. Leta 1990 je končala slikarsko specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem… In iščem naprej:…Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se nam vtisne v spomin, ko se peljemo skozi vas ali si vzamemo čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje. Zanimivo je, da jih je večina nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu….Naslov: Ljubno 89, 4244 Podnart, tel. 04 530 67 80. Vesel sem, da sem bil istočasno, kot ona dva povabljen na Karitasovo likovno kolonijo na Sinji vrh kako leto nazaj. Pa ne, da drugi nismo delali. Na nobeni slikarski koloniji tako zavzeto, kot na tej! Ampak onadva sta delala še več. V priročnem Vidmarjevem skladišču na Sinjem vrhu sta si uredila atelje in delala, ustvarjala… Ampak kašne slike…Pa sem ju vprašal, zakaj sta pravzaprav tu, v Sloveniji?“ Prišla sva narediti eno večje naročilo. Na koncu ni in ni bilo denarja za plačilo od naročnika... Čakala sva nekaj mesecev, vmes pa dobivala druga nova naročila. In začela sva razmišljati, če ostaneva kar tukaj. Kupila in popravila sva hišo v Ljubnem in zdaj sva z družino tu. Obišči naju kaj v Ljubnem…!”,je še dodala v prijetni poslovenjeni ruščini Maša in že je čopič risal po nebeško lepi deklici – angelčku, ki je na sliki pazil na malega puhastega piščančka…Na sliki, ki je ne pozabiš nikoli več, ker si jo za vedno daš v dušo…

slide13

Kot kača zvita pot vodi do preloma vzpetine in tam stojijo trije križi. Tam se steza tudi sreča s cesto, ki vodi na vrh k gradu.

Kakih dvajset minut vam vzame ta res slikovit potep.

slide16

Nekaj minut hoje, potem se naredi dan, kajti pridem ven iz gozda in…

Splačalo se je. Pred mano kamnit stožec in na njem ostaline nekoč mogočnega gradu, ki se prvič omenja daljnega leta 1136.

Večkrat je bil dozidan, po potresu leta 1511 zelo razširjen in potem v tem stoletju še enkrat in v vzponu do leta 1610.

Valvazor pa v svoji knjigi tu že omenja ruševine. Zdaj je v fazi popravila in bo velik zalogaj ponovna postavitev osrednjega stražnega stolpa, ki je bil menda visok 30 metrov.

slide17

V prostorih Krajevne skupnosti blizu gasilnega doma in trgovine imajo lično maketo gradu. Če je odprto, si jo le oglejte!

slide18

Že sedaj, ko so pridni prebivalci posekali okolico, se vidi na skoraj vse strani in to kako daleč.

Če pa bi stolp res dobil prvotno obliko, potem… Hja, Šmarna gora, si v nevarnosti, da bo bolj viden od tebe…!

slide19

Ta dan mi je narava poklonila dobro vidljivost. Tja na Kamniške in na Krvavec se je tako lepo videlo in letala na Brniku

so pristajala tja nekam v koruzo in smreke.

slide20

Hodim po robu obzidja in uživam. Od štajerskih gričev, mimo Kamniško - Savinjskih Alp se mi pelje pogled,

vsa Gorenjska je pod mano… Polja, naselja, njive… in zadaj kulisa gora…

slide21

Potem se dolina zoži, pričnejo se Karavanke, nadaljujejo Julijske Alpe, škofjeloško hribovje, pa Kranj, Škofja Loka

in polhograjsko hribovje in spodaj vasice do Medvod in še malo dlje do Šmarne gore. Pod menoj pa Zbilje

z umetnim jezerom in v gručo pod hrib stisnjen Smlednik. O, so včasih naši dedje pazili na obdelovalno zemljo…

slide22

Malo približana Šmarna gora. Tudi tu o zdaj malo posekali drevje, da je lepše vidna iz vseh dolin.

slide23

Pa tisti ta dooooolg pogled malo skrajšajmo, da vidimo, kaj vse se vidi iz te smledniške krtine sredi polja.

Tu, v Vodicah lahko zvijemo z AC Ljubljana - Kranj, gremo čez nadvoz in že pred seboj na levi zagledamo grad.

In potem v nekaj minutah lahko gledamo nazaj na pot, kjer smo prišli.

slide24

O, kako uživam, ko se fotoaparat sprehaja po teh pastelnih poljih, ki jih sonček in senca popisujeta zdaj na svetlo, zdaj na temno…

slide25

Hmmm…, od tistih dveh lip na prejšnji sliki si v nekaj minutah peš pri cerkvi sv. Jakoba,

ki ima tako slikovito lokacijo tik ob robu gozda.

slide26

Pod menoj se v gručo stiska vasica Valburga s cerkvijo te svetnice. Poleg je Lazarinijev dvorec. V sedemnajstem stoletju,

ko ni bilo več nevarnosti za turške vpade, so graščaki preselili grad v dolino. Baron Franc Smledniški se je zaradi velikosti

graščine in gradnje Kalvarije tako zadolžil, da je moral dvorec prodati. Kupila ga je družina Lazarini, ki ga ima še vedno

(no, spet po denacionalizaciji) v lasti.

slide27

Tam malo naprej se razprostira veliko polje. Na desni je Kranj, zadaj Karavanke, pred njimi Šmarjetna gora, prav tako lep

dostopen balkon nad vso dolino. Pa na levi Bitnje, Žabnica in kmalu še Škofja Loka.

Vmes pa Hrastje, Trboje, Moše… Vasic kot toče…

slide28

Tam pri Mošah so malo stisnili Savo in nastala je hidroelektrarna, pa malo nižje pri Medvodah še ena.

In tista velika savska zajetja so zdaj v okras in v uporabo za kamp v Dragočajni, pa hotel Kanu,

ki domuje na bregu in med njivami…

slide29

In pred drugim zajetjem Save se je naredilo veliko Zbiljsko jezero. Ampak o tem malo pozneje. Takole ga vidimo z gradu.

In seveda od tam nazaj tudi!

slide30

Pod gradom je raven plato. Na njem parkirajo gibalno ovirani, ki se še kako radi malo posladkajo z lepim razgledom.

No, pa tisti vsiljivci, ki se jim ne da iti niti sto metrov peš. Parkirišče pa zaključuje prijeten bife, v katerem imajo vse.

Tudi hrano. Tabla na levi je bila z dobrotami popisana do dna! Na steni pa lepa tabla, kjer je zemljevid vsega zanimivega,

kar nam polepša tu pod gradom potep in dan.

slide31

Vračam se po cesti. Še zadnji pogled na mogočno utrdbo. Okolica je, kljub delnemu gradbišču,

negovana in urejena. In to, šteje!!!

slide32

Hmmm, vi mesta bitja… Le nekaj minut je iz Ljubljane do sem. Tu lahko otrokom v živo pokažete, da krave niso vijoličaste.

slide33

V vasi se usmerimo levo proti Pirničam in kmalu nas na levi preseneti mrežasta ograja

in za njo grči in ravnine na pokošenem golf igrišču.

slide34

In ko se obrnem nazaj, nad tratami sameva in dominira gradič, na katerem sem bil pred nekaj minutami.

slide35

Za lažjo predstavo še slika s čudovitega roba gozda nad golf igriščem, od koder se vidi tudi Ljubljana.

slide36

Vrnemo se v vas, pa naprej čez Savski most do Zbilj. Ustavimo se na parkirišču in jo peš mahnemo v drugi raj.

Voda, labodi, otroška igrala, čolni, prostori z klepet in druženje… Bi radi še več…?

slide39

S seboj vzemite tiste, ki jih imate radi in še njim polepšajte dan na teh lepih bregovih reke Save.

slide40

Del črtice VINETOU iz knjige RAD IMAM SONCE …Potem smo naredili načrt, kako bomo šli čez Savo. Držali se bomo drug drugega za roke in se počasi premikali čez. Tudi če bo koga odneslo, na to smo računali, ker so bili med nami taki, ki so imeli malo manj teže kot pol vreče cementa, ga bomo obdržali. Franci bo šel prvi, kajti on je edini znal plavati. Vmes bo kak lahek, potem Milan, ki je bil vsaj velik in močan, plavati tako ni znal bogve kako, potem vmes spet kaka suha južina in na koncu jaz, ki sem vsaj za silo znal plavati. Zabredli smo do gležnjev, se lovili po sluzastih in razgretih skalah, potem do kolen in se poskušali upirati toku, ki je bil z vsakim korakom naprej močnejši in bolj deroč. Vršanje mrzle majske Save je postajalo vse močnejše. Zaletavala se je v naše noge, jih izpodbijala kot krogla keglje na kegljišču, prsti so se sklenili kot veriga, postajali so vijoličasti, nalogo so imeli držati in obdržati četico radovednežev na poti v sanjsko kavbojsko mesto. »Paaazziii! Ne morem več, pazziii, nese me!« Pri Milanu se je pretrgalo. Voda ga je z Branetom vred začela nositi navzdol. Franci je nekaj časa še držal za roko brata, potem pa ga je spustil in začel plavati s tokom. Ostala sva sama z Bojanom. Ostala in stala le trenutek, kajti tok naju je spodnesel na rit in začela sva se boriti z valovi. Držal sem Bojana z eno roko in z drugo mahal, kot bi lovil dvanajst komarjev hkrati. »Plavaj, plavaj, odneslo naju boooo, plavaj!« Tudi Bojan je mahal podobno kot jaz, bil je nekaj časa nad vodo, nekaj časa pod vodo in vedel sem, da če ga izpustim, je z njim konec. Potem se je zgodilo. Tisti sanjski japonki sta mi ob mahanju zlezli do komolcev in do zapestja. Priznam, da sem bil v dilemi. Pa ne, da bi okleval, ali naj lovim Bojana ali japonke, vedel sem, da moram, moram za vsako ceno obdržati oboje. Dilema je bila samo – kako? Tok naju je nosil s seboj. Pljuval sem naftasto vodo, že takrat je bila daleč od čiste, dihal kot za stavo, mahal z roko, samo z eno, kajti druga je za vsako ceno morala nad vodo obdržati Bojana, popravljal, kolikor sem lahko, japonke, ki so se vozlale in se hotele izmuzniti z rok, vse dotlej, dokler ni desna noga zadela v prod, se bliskovito sprožila naprej, se zarila v pesek, nekaj časa zavirala kot stara lokomotiva in počasi v pomoč dobila še levo nogo. Bojana sem kot mokro cunjo potegnil ob rob, kjer sva se oba začela daviti, plezati na brežino, pljuvati naftasto umazano vodo, kašljati kot star traktor in loviti preljubi zrak, ki ga je bilo v deroči, vodi tako malo. Kako žalosten je bil pogled na onem drugem bregu zbrano četico nič več tako zelo navdušenih Indijancev in kavbojev. Kot mokre raztrgane cunje smo stali na lepem zglajenem pesku na drugi strani. Ni se mi več zdel tako lep kot prej, ko sem ga gledal z one strani. Sava je šumela dalje, sonce je ogrevalo premražene ude in počasi, čisto počasi, skoraj brez besed smo se začeli urejevati in preštevati. »Samo da smo vsi!« je rekel Franci…

slide43

Nadaljujem vožnjo nekaj sto metrov do Dragočajne. Na levo me usmeri oznaka za kamp. Prav! Da vidim kakšen je…

Lep…! Kar nekaj ljudi se na soncu martinčka pred sprejemnico in bifejem, skupinica gospodinj iz prikolic ima strašno debato o kuhi…

Naprej, kjer pa piše FKK pa raje s fotoaparatom nisem lazil. Bi bil ob njega. Pa ga še potrebujem!

slide44

Spustil sem se še po sprehajalni poti, ki vodi na desno iz kampa ob Savi do vode in tu se vidi lep kanjon,

stisnjen med ozka brega, za katerega ve malo ljudi.

slide45

Peš jo mahnem na sredo polja do znamenj, ki sem ga prej gledal z gradu. Na kupu rastejo “sončkove” rože.

Pa jih dam v sliko, da bo grad lepši!

slide46

Lepa in pomembna lega je bila izbrana za to znamenje… Sredi polja in na križišču poti…

In v osi - znamenje, kalvarija, grad!

slide47

Suša je letos predčasno na rjavo obarvala ta koruzna polja pred Smlednikom…

Zame, ko sem slikal – lepo, za kmeta pa…

Pa vstavim še nekaj slik iz drugih letnih časov.

slide50

In v bližini same zanimivosti. Od župnišča, freske narodnih noš na steni, lepe kapelice z ogromnim sv. Urhom, narejenim iz enega

kosa hrasta in malo naprej še obnovljen vodnjak “ PATER”, iz starih časov in obenem ostanek vaškega vodovoda iz leta 1925.

slide53

Dvorec Lazarini. Potem, ko je dvorec nazaj dobila rodbina Lazarini, so ga začeli popravljati. Strokovnjaki so restavrirali

v viteški dvorani in kapeli znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela, pa je en čudak

vdrl pozneje v grad in jih s podtaknjenim požarom spet uničil. O, je hudič, ko so ljudje včasih nesrečni, če so srečni…

slide54

Konec Valburge in čez deset metrov začetek Smlednika. Prepeljem ga in zavijem na koncu vasi levo.

slide55

Vedno opazujem te elegantne lepotce tu na tej mogočni kmetiji ob cesti. Zadaj je kulisa hribov, ob robu gozda cerkvica

sv. Jakoba in pred vsem ti zvedavi lepotci…

slide56

O, se dogaja tod okrog… Od jahalne šole, kočijažev, posameznikov na konjih s katerimi križarijo in merijo poti čez širna polja…

Ustavim čas in uživam. Dan je še dolg in taki trenutki štejejo…

slide57

P O TPrav zato,je zanimiva - P O T,ki ime ima -življenje,ker nihče, nihče ne ve, kje je kraj njen in kam pelje.Mórda jutri bo njen konec in mordá čez pol stoletja.Bo kamnita, trnjava ali trata bo iz cvetja ?Kot, da z njo je kaj narobe,kot, da zvita je in kriva,njen načrt nam arhitekt njen,ljubosumno zase skriva!

slide59

Večeri se… Sence se daljšajo in barve postajajo tople, zamolkle, skrivnostne. Take prave zame. Lahen veterc češe stare vrbe

in jih barva na srebrno sivo zeleno… Mir…, topot konjev in oglašanje kake ptice na vodi… Dovolj za lep večer…

slide60

Če bi bil peš, bi jo mahnil med koruznimi polji do cerkve sv. Jakoba. Lovim dan in se zapeljem. V polsončku bo slika lepša.

Na komaj čitljivi tabli berem: gotska enoladijska cerkev iz 15. stoletja, pozneje barokizirana, zlat glavni oltar in še in še…

Dajte, krajani, obnovite table na gradu, Kalvariji in pri cerkvi. Komajda so še vidne. Ostalo je zavidanja vredno, verjemite!

slide61

Večer ni večeru enak in jesen še ozaljša krajino s toplimi barvami, da je še lepša in je še težje iti proti domu in zaključiti dan.

slide62

Včasih je čuden dan. Slabo vreme, pomanjkanje časa… In takrat obiščem take lokacije, kot je ta na Smledniku.

In verjemite mi, v vseh letnih časih s tako idejo – zmagam. Vse sem videl že stokrat, pa vendar vse vsakič vidim na novo.

slide64

Pozimi se tu v Smledniku odvija svetovno prvenstvo v tekmovanju pasjih vpreg. Mora biti lepo, ko tekmovalec pomaga z odrivanjem na saneh ali vozu močnim kužetom v galopu po sneženih planjavah in belih poteh. Lani sem zamudil, ampak… Avtor slike je Matija Ovsenek. Zdaj me še bolj vleče na ogled!

slide65

Še to, preden končam. Malo vasi v prelepi Sloveniji se pohvali s tako visokim evropskim odlikovanjem za urejenost vasi.

Smlednik si jo je leta 2007 prislužil. Bravo, krajani!

slide66

Kako se nasmejim, ko mi kak “veleum” soli pamet z izjavo :”Aja, saj tam sem pa že bil. Nič posebnega….!”Jaz pa uživam na vsakem potepu. Vsakič in v vseh letnih časih. Povsod in večkrat. Vem le, da premalokrat. Ni ga kraja, ki bi ga z enim videnjem odpisal in pozabil nanj. Že vsako uro je vse drugačno. Kaj šele vsak dan in v različnih letnih časih… Škoda, ker nas niso vseh izgubili Cigani z voza. Včasih je tako lepo biti potepin in samemu sebi krasti čas, ki ga kje že tako malo. Pa ga je res malo? Zavidam vem tistim, ki se jim dan vedno izide.Nekateri boste dejali, saj to zgodbo bi pa lahko naredil tudi iz našega kraja. In če ste to vsaj enkrat med branjem in gledanjem pomislili, potem sva enaka.Vidiva, kar drugi ne vidijo.Kako lep je en navaden Smlednik, vasica kot je tisoče njej enakih v prelepi Sloveniji, če greš zato po njem na potep, da uživaš in iščeš lepote. In če jih iščeš, jih najdeš. In s takimi lepotami je ta čuden svet tako lep!!!. O, pa to naše edino življenje tudi!Fotografije…..Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig SANJE in NI VSAKOMUR DANO Del črtice Vinetou je iz moje knjige RAD IMAM SONCE Glasba NA CITRAH je delo mojstra TOMAŽA PLAHUTNIKA -PO VODI PLAVA / narodna Narejeno v prvem tednu vinotoka – oktobra, 2012 janez.medvesek@gmail.com