Download
1 / 10
150 likes | 505 Views
BEGUNCI. Konvencija ZN, ki se nanaša na status beguncev je najpomembnejši instrument, ki na svetovni ravni ureja zaščito beguncev. Prvi člen definira begunca kot osebo, ki je “kot posledica dogodkov, ki so se zgodili pred 1. januarjem 1951 in zaradi utemeljenega strahu, da bi bila
E N D
BEGUNCI Konvencija ZN, ki se nanaša na status beguncev je najpomembnejši instrument, ki na svetovni ravni ureja zaščito beguncev. Prvi člen definira begunca kot osebo, ki je “kot posledica dogodkov, ki so se zgodili pred 1. januarjem 1951 in zaradi utemeljenega strahu, da bi bila preganjana zaradi rasne pripadnosti, vere, narodnosti, pripadnosti posebni socialni skupini ali političnega mnenja, izven države svoje narodnosti in ni zmožna, ali zaradi takšnega strahu ne želi uporabiti zaščite te države; ali kdor, ker nima nacionalnosti in se nahaja izven države svojega običajnega bivanja, kot posledice takšnih dogodkov, se ni zmožen, ali se zaradi takšnega strahu ne želi vrniti vanjo (League 1991, 19)”.
Definicija ima štiri ključne prvine: • UTEMELJEN STRAH, • PREGANJANJE, KI ZAJEMA VSE OD NENEHNEGA POLICIJSKEGA NADZORA IN NADLEGOVANJA, PREK ARETACIJE, POŠILJANJA V ZAPOR BREZ SOJENJA, NADLEGOVANJA SORODNIKOV, DO FIZIČNEGA IN/ALI PSIHIČNEGA MUČENJA, • RAZLOGI RASNE PRIPADNOSTI, VERE, NARODNOSTI, PRIPADNOSTI POSEBNI SOCIALNI SKUPINI ALI ZARADI POLITIČNEGA MNENJA • IZVEN DRŽAVE SVOJEGA IZVORA.
SOCIOLOŠKA KATEGORIZACIJA (KLINAR): • PREDBEGUNCI, • PSEVDOBEGUNCI, • EKONOMSKI IMIGRANTI, • SPODBUJENI BEGUNCI • PRISILNI MIGRANTI.
V letu 1951, ko je bil ustanovljen UNHCR (United Nations High Commissionner for Refugees) je bilo v svetu okoli 1.5 milijona beguncev, do leta 1980 je število naraslo na 8.2 milijona, leta 1992 pa jih je bilo že 18 milijonov. UNHCR je v letu 1996 objavil podatek, da je v svetu pod mandatom UNHCR 23 milijonov beguncev in notranje razseljenih oseb, še 26 milijonov oseb pa je notranje razseljenih, vendar UNHCR ni bil poklican naj jim nudi pomoč. Konflikt na območju nekdanje Jugoslavije naj bi povzročil blizu 4 milijone beguncev.
Begunci so neenakomerno razporejeni po različnih celinah. Tako podatek iz leta 1993 kaže, da je Afrika gostila 36 odstotkov svetovnih beguncev, Srednji Vzhod 30 in Azija 18 odstotkov. Severna Amerika je gostila komaj nekaj več kot 1 odstotek vseh beguncev v svetu.
Begunci kot varnostni problem: temeljne teze Množično preseljevanje ljudi povzroča varnostno nestanovitnost v mednarodni skupnosti. Begunci predstavljajo izziv integriteti tako emigrantskih kot imigrantskih držav (destabilizacijski učinek odtoka oziroma dotoka beguncev). Države morajo iskati ravnotežje med porabo po ohranjanju svoje identitete in zaščiti meja ter potrebami beguncev. Begunska politika držav posega v geopolitične in regionalne interese teh držav (podpora določenim begunskim skupinam). Begunci so lahko instrumentalizirani v oboroženem boju (begunska taborišča kot baza za novačenje), zato so begunska taborišča predmet napada vojaških in paravojaških skupin (JAR, Libanon, Tajska, Pakistan in Ruanda). Mednarodna pomoč beguncem lahko predstavlja podporo oboroženim odporniškim gibanjem.
Begunci ne predstavljajo varnostnega problema za okolje, ampak imajo oni sami varnostne probleme. V primeru vojn v nekdanji Jugoslaviji begunci niso posledica oboro- ženih spopadov, ampak del oboroženih spopadov. Postsocialistične srednjeevropske države imajo zajezitveno vlogo (“cordon sanitaire”) pri preprečevanju migracij v smeri Vzhod-Zahod. Učinkovit način ukvarjanja z begunskim problemom je sistematično urejanje razmer, ki povzročajo migracijska gibanja.
POSLEDICE AKULTURACIJE BEGUNCEV • FIZIČNE SPREMEMBE, • BIOLOŠKE SPREMEMBE, • POLITIČNE SPREMEMBE, • EKONOMSKE SPREMEMBE, • KULTURNE SPREMEMBE, • SPREMEMBE V DRUŽBENIH ODNOSIH.
FAZE KULTURNE ADAPTACIJE (Lyson) • konfrontacija/vzorec obstoja, • preurejanje ali simbolično praznjenje/ test novih idej, odnosov, novi ustvarjalni načini • obnovitev / nov občutek harmoničnosti (Adler) • kontakt (posameznik svojo dejanskost vidi v drugi kulturi), • dezintegraciija (razlike povzročajo konflikt in zmedo), • reintegracija (zavračanje kulturnih razlik in podobnosti; stereotipizirane, posplošene, vnaprejšnje sodbe), • avtonomija (sprejemanje in cenjenje razlik in podobnosti dveh kultur), • dvojni nihaj (sprejemanje in uporabljanje kulturnih razlik in podobnosti; neodvisnost posameznika)
DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO BEGUNSKE POLITIKE DRŽAVE • uradniške izbire vlade, • mednarodni odnosi, • absorbcijske zmožnosti lokalne skupnosti v državi gostiteljici, • kulturni pomen beguncev, • etnična sorodnost, • zgodovinska izkušnja, • mnenje o beguncih, • nacionalnovarnostna presoja.
