MEDNARODNI NADZOR NAD IZVRŠEVANJEM PREPOVEDI MUČENJA

1. MEDNARODNI NADZOR NAD IZVRŠEVANJEM PREPOVEDI MUČENJA Gregor Maučec

2. Mučenje skozi zgodovino (npr. obdobje inkvizicije) in v današnjem času (npr. Guantanamo, AbuGhraib) • Prepoved mučenja je že prešla med iuscogensnorme MP: mučenje je absolutno prepovedano – prepoved mučenja ne dopušča nobenih izjem, omejitev ali derogacij niti v času vojnega ali izrednega stanja • Številni mednarodnopravni dokumenti o varstvu človekovih pravic, vključno SDČP iz leta 1948, vsebujejo izrecno prepoved mučenja – temeljni in univerzalni MP instrument na tem področju je Konvencija ZN proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984 (Konvencija nadgrajuje 5. člen UDHR in 7. člen ICCPP iz leta 1966) • S prepovedjo mučenja in drugega krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja se v njihovi sodni praksi večkrat srečujejo tudi mednarodna sodna (npr. stalno MKS, MKSJ in MKSR, internacionalizirana kazenska sodišča, zlasti pa ESČP) in kvazisodna telesa (npr. Odbor ZN za prepoved mučenja)

3. Konvencija ZN proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju: • države pogodbenice zavezuje k sprejemu učinkovitih zakonodajnih, upravnih, sodnih in drugih ustreznih ukrepov za preprečevanje mučenja na celotnem ozemlju pod njihovo jurisdikcijo ter k inkriminaciji mučenja kot kaznivega dejanja v notranji zakonodaji • država pogodbenica mora osebi, ki je bila žrtev mučenja, omogočiti pritožbo in zagotoviti, da bo njen primer takoj in nepristransko obravnavan; če se izkaže, da je neka oseba bila dejansko podvržena mučenju, ji mora država pogodbenica zagotoviti ustrezno zadoščenje in rehabilitacijo

4. Nadzor nad izvajanjem določb Konvencije s strani držav pogodbenic vrši Odbor ZN proti mučenju (ustanovljen na podlagi 17. čl. Konvencije): • sestavlja ga 10 neodvisnih pravnih strokovnjakov • sistem periodičnega poročanja s strani držav pogodbenic: vsaka država pogodbenica Konvencije mora Odboru posredovati začetno poročilo v enem letu od takrat, ko je Konvencija zanjo začela veljati, nato pa vsaka 4 leta (Odbor nato preuči poročilo in izda sklepna zapažanja z glavnimi ugotovitvami in priporočili državi za nadaljnje postopanje njenih organov, vendar ti sklepi in priporočila Odbora niso pravno zavezujoči, zato se držav pogodbenic ne da prisiliti k njihovi izvršitvi) • obravnava pritožbe, ki jih prejme s strani posameznikov v skladu z 22. členom Konvencije in ki se nanašajo na tiste države, ki so Odboru z izjavo priznale to pristojnost (RS je podala takšno izjavo leta 1993); Odbor sme obravnavati samo tiste individualne pritožbe, za katere se je prepričal, da se ista zadeva ne obravnava v drugem mednarodnem postopku in v kolikor so izčrpana vsa domača pravna sredstva • Protokol h Konvenciji iz leta 2002 (veljati je začel l. 2006) uvaja dodatni sistem nadzora pripornih/zapornih mest tako na nacionalni kot na mednarodni ravni (kot Pododbor za preprečevanje mučenja, to je kot podtelo obstoječega Odbora proti mučenju, katerega člani lahko obiskujejo države pogodbenice in nadzirajo priporne prostore); države pogodbenice morajo eno leto po ratifikaciji oz. pristopu ustanoviti neodvisne nacionalne preventivne mehanizme za preprečevanje mučenja oz. v ta namen imenovati že obstoječe mehanizme, ki lahko prav tako obiskujejo prostore, v katerih se nahajajo osebe, ki jim je bila odvzeta prostost (RS je protokol ratificirala l. 2007) • Odbor lahko sproži preiskavo, kadar prejme zanesljive informacije o sistematičnih kršitvah pravic iz Konvencije na ozemlju posamezne države pogodbenice • Odbor lahko obravnava tudi pritožbo ene države pogodbenice zoper drugo državo pogodbenico

5. Mednarodni sodni nadzor nad izvrševanjem 3. čl. EKČP izvaja ESČP, ki je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo evropske pravne standarde za zagotavljanje prepovedi mučenja in drugega krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki jim morajo slediti države pogodbenice EKČP • Poleg ESČP pa se s primeri mučenja in drugega grdega in nehumanega ravnanja ukvarja tudi Evropski odbor za preprečevanje mučenja (CPT), ki je bil ustanovljen na podlagi Evropske konvencije za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz l. 1987 (RS je konvencijo ratificirala l. 1994) • Odbor ni preiskovalno telo, ampak predstavlja obliko nesodnega preventivnega mehanizma za zaščito oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami grdega ravnanja (pomembno dopolnjuje sistem sodnega nadzora ESČP) • Odbor organizira periodične (redne ali ad hoc) obiske v prostorih za pridržanje (zapori, centri za pridržanje mladoletnikov, centri za pridržanje priseljencev, policijske postaje, domovi za socialno varstvo, psihiatrične bolnišnice ipd.) v vsaki državi pogodbenici, da bi lahko ocenil, kako so obravnavane osebe, ki jim je odvzeta prostost • člani Odbora (47) so neodvisni in nepristranski strokovnjaki visokega moralnega ugleda in z različnih področij, vključno s pravniki, zdravniki ter izvedenci v policijskih in zaporskih zadevah (delujejo v njihovem osebnem svojstvu in ne predstavljajo države, iz katere prihajajo; tudi ne morejo biti člani delegacije Odbora, ki obišče njihovo lastno državo – na ta način se zagotavlja neodvisnost delovanja Odbora) • potem ko je Odbor zadevno državo pogodbenico obvestil o nameravanem obisku v njenih ustanovah, imajo delegacije Odbora neomejen dostop do vseh prostorov za pridržanje v tej državi in pravico svobodnega gibanja znotraj takšnih prostorov, opravljajo lahko zasebne intervjuje priprtih oseb in svobodno lahko komunicirajo z vsakomer, ki lahko zagotovi relevantne informacije • po opravljenem obisku Odbor pošlje zadevni državi podrobno poročilo, ki vključuje njegove ugotovitve, priporočila, pripombe in zahteve po dodatnih informacijah ter od države pogodbenice zahteva natančne odgovore na te navedbe (gre za stalen dialog, ki poteka med Odborom in posamezno državo pogodbenico) • delo Odbora temelji na načelih konstruktivnega sodelovanja (z nacionalnimi organi) in zaupnosti (ugotovitve in poročila Odbora ter odgovori vlad so načeloma zaupne narave) • če zadevna država ne sodeluje z Odborom ali če ni pripravljena izboljšati situacije v luči njegovih priporočil, lahko Odbor sprejme oz. poda “javno izjavo”