Sreča, razcvet in vrline

1. Sreča, razcvet in vrline Etike vrlin

2. MONISTIČNE (1) Etični hedonizem (ugodje je edina intrinzična človeška dobrina) (2) Evdaimonizem (edina intrinzična človeška dobrina je sreča) (3) Teorija izpolnjenih želja (izpolnitev želja, ne glede na njihov predmet, je edina intrinzično dobra vrsta stvari) (4) Perfekcionizem (izpopolnitev lastnega značaja in/ali sposobnosti je edini razumni končni življenjski cilj) (5) Moralizem (dobra volja, tj. volja storiti, kar je prav, kar nam veleva dolžnost, je edina po sebi dobra stvar na svetu) PLURALISTIČNE Veliko vrst stvari je dobrih po sebi: ugodje, lepota, prijateljstvo, ljubezen, vrlina, vednost, pravičnost,… podobno kot je veliko stvari slabih po sebi: bolečina, trpljenje, nevednost, napuh, pregrehe,… Teza o nesoizmerljivosti intrinzičnih dobrin: na voljo ni nobene skupne mere intrinzične dobrote, to pa pomeni, da jih ne moremo primerjati med seboj po njihovi dobroti; vsaj nekateri konflikti med vrednotami/dobrinami bodo zato nujno nerešljivi. Teorije o tipičnih človeških dobrinah

3. Teorija izpolnjenih želja (TIŽ) TIŽ: Za vsakogar je najboljše to, kar v največji meri izpolni njegove želje. Toda katere želje štejejo? (i) Vse želje, ki jih dejansko imam (proti-primer z na smrt bolnim neznancem, ki ga srečaš enkrat v življenju) (ii) Samo tiste od dejanskih želja, ki se nanašajo na moje lastno življenje (katere pa sploh so take? želja, da bi živel življenje nekoga, ki se mu izpolnijo vse želje, in želja, da bi živel življenje nekoga, čigar otroci so živi in zdravi, sta o mojem življenju samo de dicto, ne pa tudi de re, zato ne štejeta) (iii) Samo tiste med njimi, za katerih (ne)izpolnitev vem; ali moram, če naj izpolnitev mojih želja izboljša moje življenje, to izboljšanje osebno občutiti oz. izkusiti? Če da, potem je nujno, da sem z njihovo izpolnitvijo oz. neizpolnitvijo seznanjen (smrt prijatelja, o kateri nič ne vem, proti zapravljenim življenjem mojih otrok po moji smrti) (iv) Samo tiste med njimi, ki se izpolnijo v času mojega življenja (s smrtjo je namreč mojega življenja konec in ga nič več ne more izboljšati ali poslabšati)

4. Parfitova zavrnitev (iii) in (iv) Edino za vrednotenje mojega življenja relevantno vprašanje je, ali so moja prizadevanja (da bi bil dober roditelj oz. da bi dal svojim otrokom dobro popotnico za življenje) spodletela ali ne (‘teorija uspeha’). Če za vpliv njihove (ne)izpolnitve na vrednost mojega življenja ni pomembno, ali zanjo vem ali ne, pa tudi ne more biti pomembno, ali sem v času, ko se izpolnijo, še živ ali pa sem že umrl – edina sprememba, ki jo prinese smrt, je namreč epistemska/spoznavna, to je zagotovilo, da tega ne bom nikoli izvedel.

5. Parfitov predlog: (v) Vse želje, ne le tiste, ki jih imam v svojem dejanskem življenju, ampak tudi one, ki bi jih imel v drugačnem življenju, ki sem ga imel v določenem trenutku svojega dejanskega življenja priložnost izbrati. (od vseh zame možnih, uresničljivih življenjskih izbir je zame najboljša tista, v kateri se bo po predvidevanjih izpolnilo kar največ mojih najmočnejših želja) Protiprimer: injekcija, ki te spremeni v (vedno potešenega) zasvojenca z drogo – taka transformacija ne more biti v tvojem interesu, čeravno bo povečala število izpolnjenih želja Parfit: šteje samo izpolnitev tistih želja, ki se nanašajo na življenjska obdobja oz. na življenje v celoti (‘globalnih’ in ne ‘lokalnih’ želja)

6. Še nekaj očitkov zoper teorijo izpolnjenih želja Naključnost povezave med izpolnitvijo želja in srečnostjo (subjektivnim občutkom sreče): Naše predstave o tem, kaj da nas bo v življenju osrečilo (tj. o naših hedonističnih odzivih na prihodnje dogodke: izide volitev, konec ljubezenskega razmerja, napredovanje v službi,…), so brezupno zgrešene. Ko se nam naše želje končno izpolnijo, se kot po pravilu izkaže, da nismo zaradi tega prav nič bolj srečni kot prej. (ameriški psiholog Daniel Gilbert opozarja, da je naša sposobnost afektivnega napovedovanja omejena – ljudje tipično precenjujemo vpliv pozitivnih in negativnih dogodkov na svoj občutek zadovoljstva oz. srečo)

7. Željam manjka potrebna normativna avtoriteta (i) Želje kot take nam ne priskrbijo osebnih razlogov za ravnanje (razlogov za nas za to, da nekaj storimo oz. opustimo), če niso same razumne, toda potem izvira njihova normativna avtoriteta iz dejstva, da so razumne, in ne iz dejstva, da so želje (njihova avtoriteta ni izvorna, ampak izposojena) (Kantovci) (ii) Cel kup želja je, za katere je težko reči, kaj je tako dobrega na njihovi izpolnitvi – to velja po vrsti za vsiljene želje, trivialne želje, želje, ki slonijo na strahovih ali izmislekih, kompulzivne želje, želje, ki so posledica ali znamenje zasvojenosti, in še in še bi lahko naštevali. Dodatna implikacija: Če nimajo naše lastne dejanske želje nobene prave avtoritete niti nad nami, oz. veljave za nas, kako neki bi lahko obvezovale druge ljudi (in obratno)? Če pa jih ne, zakaj neki bi se potem ravnali po Zlatem pravilu?

8. (Zgrešen) ugovor zoper EH in TIŽ iz bežnosti ugodja Kaj je narobe z ugodjem, ki nam ga priskrbi dobra večerja? Tisti, ki ugodju odrekajo sleherno vrednost, vidijo pomanjkljivost ali v ugodju samem ali pa v želji, ki jo z dobro večerjo zadovoljimo. (i) Ugodje ob dobri večerji je minljivo – a kaj zato, če v tej večerji ne bomo večno uživali? (ii) Želja po hrani je nestanovitna – a kaj zato, če si ne bomo več želeli jesti, potem ko smo se nasitili? (iii) Izpolnitev želje po hrani je vedno samo začasna – a kaj potem, če si bomo jutri spet zaželeli dobro jesti? Življenje bi bilo komaj kaj boljše, če bi si neprestano želeli jesti, ali če si, potem ko smo se enkrat najedli, nikoli več ne zaželeli hrane, ali pa če bi ena sama večerja trajala do konca življenja. Nič od tega ni videti posebej privlačno, zakaj torej dajemo v nič življenje, ki ni tako? (S. Blackburn)

9. Evdaimonizem in etika vrlin Osrednje vprašanje etike ni “Katera dejanja so pravilna/napačna (v sebi)?”, temveč “Kakšno življenje je dobro za nas (kot ljudi)?” oz., kar je temu enakovredno, “Kaj je dober človeški značaj?”, “Kakšne značajske in osebnostne poteze naj razvijamo, gojimo in krepimo v sebi in drugih?” Aristotelov odgovor: Dobro človeško življenje je razumno življenje v skladu z vrlino. (sodi med objektivistična pojmovanja sreče) Uganka: Kako naj razumemo evdaimonizem? Kot teorijo o intrinzično dobrih stvareh, kot teorijo o pravilnem ravnanju, kot teorijo o dobrem človeškem značaju/življenju, kot vsakega po malem, ali kot nekaj petega?

10. Etika vrlin kot teorija o pravilnem in napačnem ravnanju Je ena od treh najbolj priljubljenih normativnih teorij. Od konsekvencialističnih in deontoloških etik, ki moralno sodbo vežejo na posledice naših dejanj (‘etike posledic’) oz. na njihovo (ne)ujemanje z veljavnimi moralnimi normami in pravili (‘etike pravil ali dolžnosti’), jo loči poudarjanje ključne vloge, ki jo v moralni presoji igrajo človekove značajske poteze (in posredno motivi).

11. Temeljni postulati etike vrlin Tudi konsekvencialistične in deontološke teorije dopuščajo moralne sodbe o značajih ljudi, vendar pa so te odvisne od sodb o moralno pravilnem ravnanju. Osrednji in temeljni moralni pojem etike vrlin je vrlina/krepost oz. hiba/pregreha. Vse ostale moralne pojme, vključno s pojmoma moralno pravilnega dejanja in moralno dobrih stvari lahko definiramo s pomočjo teh dveh pojmov. Temeljne moralne sodbe so sodbe o človekovem značaju, motivih oz. notranjem življenju. Vse ostale (deontične, vrednostne, itd.) sodbe so oz. bi morale biti izpeljane iz njih. Vzemimo predikat ‘pravičen’. Kakšno je razmerje med pravičnimi dejanji in pravičnimi ljudmi? Konsekvencialistične in deontološke etike pripisujejo ta predikat oz. to lastnost izvorno dejanjem in zgolj posredno ljudem (pravično je, kar je v skladu z zakoni ali zaslugami, pravičen pa je, kdor ravna pravično); etike vrlin pa to razmerje obrnejo (pravičen je, kdor ima vrlino pravičnosti, medtem ko je dejanje pravično, če bi ga v danih okoliščinah storil pravičen človek).

12. There are basicaly three prima facie plausible ways of defining right action in terms ofvirtuous agency. They are: (P1) An agent S’s performing act A in circumstances C is right if and only if it is avirtuous act. (P2) An agent S’s performing act A in circumstances C is right if and only if a virtuousperson, acting virtuously, would perform act A in circumstances C. (P3) An agent S’s performing act A in circumstances C is right if and only if a virtuousperson would approve of S’s performing act A in circumstances C.

13. Etika vrlin kot teorija o tem, kaj naredi pravilna dejanja pravilna, napačna pa napačna Primer: vzemimo, da se strinjamo, da bi bilo prav, da podarimo drobiž beraču. A zakaj? Konsekvencialist bo rekel “zato ker je to najbolj koristno z vidika interesov vseh vpletenih (torej, ker denar bolj koristi beraču kot nam)”; deontolog “zato ker nam veljavno moralno pravilo zapoveduje, naj pomagamo ljudem v stiski (ker nam to nalaga moralna dolžnost)”; zagovornik etike vrlin pa “zato ker bi bilo to prijazno, pravično, sočutno, radodarno,…”

14. Sodbe o značaju vs. sodbe o ravnanju Odnos med akterjevim značajem in ravnanjem ni enoznačen – iz značaja ne moremo zanesljivo sklepati na ravnanje in obratno. Ali dobri ljudje vedno ravnajo prav? In slabi vedno narobe? Empirične raziskave tega ne potrjujejo – na naše odločitve in ravnanja močno vplivajo situacijski dejavniki (bolje ko smo razpoloženi, bolj smo pripravljeni pomagati, manj časa ko imamo in več ko je drugih potencialnih dobrotnikov, na katere lahko prenesemo to breme odgovornosti, manj pomagamo) Sklep: nihče ni popolnoma dober ali popolnoma slab, vsi, vključno z najbolj svetlimi moralnimi vzorniki (mati Tereza, Kristus, Oskar Schindler,…) in paradigmatičnimi hudobci (Hitler, Tony Soprano, Homer Simpson,…) smo nekje vmes, le da so prvi in drugi bližje skrajnima točkama na daljici.

15. Vrline in vrlo ravnanje V kakšnem odnosu sta, denimo, hrabrost kot lastnost značaja in hrabrost kot lastnost dejanj? Ali lahko ravnamo hrabro, če nam manjka vrlina hrabrosti? Ali lahko hraber človek ravna strahopetno? Ali vrline vedno, brez izjeme, proizvedejo dobra dejanja (Tomaž Akvinski), ali pa se lahko izkazujejo tudi v slabih dejanjih? In obratno, ali lahko ravna hrabro nekdo, ki mu manjka vrlina hrabrosti? Ali je, denimo, rop dobro zastražene banke v središču mesta lahko hrabro dejanje? (Bush o terorističnem napadu 11. septembra) Strinjamo se lahko, da bančni ropar v takem primeru ni strahopeten, toda ali je zato že hraber? Možnosti: (i) Bančni ropar (in njegovo dejanje) sta neustrašna, nista pa hrabra. (ii) Tak rop zahteva hrabrost (kot lastnost značaja), ni pa sam dejanje hrabrosti oz. hrabro dejanje. (iii) Tak rop je hrabro dejanje, toda ker hrabrost v tem primeru ni proizvedla dobrega dejanja, značilnega za vrline, ne bo veljal za vrlino (analogija med “arzen je strup” in “hrabrost je vrlina” – tako kot arzen včasih nima strupenih učinkov in zato ne deluje kot strup, tudi hrabrost včasih nima dobrodejnih učinkov in takrat ne deluje kot vrlina).

16. Hume o povezavi med značajem in moralno odgovornostjo za ravnanje Humova teza: akterja lahko obsojamo za napačno ravnanje le takrat, kadar njegovo napačno ravnanje izvira iz kake od njegovih slabih, obžalovanja vrednih značajskih potez oz. hib. Najbolj naravno branje: Akterje smemo obsojati zgolj za tista dejanja, v katerih se pokaže ta ali ona pomanjkljivost njihovega značaja. V skladu s tem pojmovanjem lahko torej nekoga obsojamo zaradi laži samo tedaj, kadar je laž izraz ali posledica njegove neiskrenosti, za kruto ravnanje samo tedaj, kadar je kruto ravnal zato, ker je kruta oseba, ipd. Dilema: če obsojamo Toneta zaradi njegove krutosti, ali ga obsojamo zaradi te značajske poteze ali pa zaradi njegove včerajšnje krutosti do sosedovega otroka, v kateri se je ta razodela?

17. Sher zagovarja blažjo različico tega stališča, ki jo označi z W(eak) – v skladu z njo je nujni pogoj za krivdnost ravnanja njegova vkoreninjenost/izvor v določeni akterjevi trajni značajski lastnosti, ki pa ni nujno hiba (če pa to ravnanje že razkriva kako akterjevo hibo, potem njegova napačnost/krivdnost vsaj nima nujno zveze z njo). Dilema: če krivimo/obsojamo Toneta zaradi njegove krutosti, ali ga obsojamo zaradi te značajske poteze ali pa zaradi njegove včerajšnje krutosti do sosedovega otroka, v kateri se je razodela?

18. Vrlina in moralna vrednost ravnanja Ali si pošteni trgovec zasluži pohvalo ali ne? Ali njegov pošten odnos do strank dokazuje, da je poštenjak? Kant: Če svojih strank ne goljufa, zato ker se mu dolgoročno bolj splača biti pošten, potem nima njegovo ravnanje nobene moralne vrednosti. Samo v primeru, da jih ne goljufa, zato ker (sodi, da) bi bilo to narobe, si zanj zasluži pohvalo. Pozitivno moralno vrednost imajo samo tista dejanja, ki jih storimo iz občutka dolžnosti; dejanja, storjena iz takega ali drugačnega nagnjenja, so brez vrednosti, tudi če z njimi izpolnimo svojo dolžnost. Aristotel/Foot: podobno kot Kant razlikuje med dejanji v skladu z dolžnostjo in dejanji, storjenimi iz občutka dolžnosti, bi lahko tudi v etiki vrlin razlikovali med dejanji, ki so v skladu z vrlino, a vrline ne zahtevajo, in z vrlino skladnimi dejanji, za katera je vrlina nujna, ker jim na poti stojijo ovire in skušnjave, ki jih ni mogoče premagati brez napora volje.

19. Kaj je vrlina in hiba? Gr. Arete, odličnost določene stvari ali dejavnosti Vrlina je značajska ali osebnostna poteza (dispozicija za čutenje, mišljenje in delovanje) , ki je nujna za človeški razcvet oz. za dobro človeško življenje (življenje, ki je dobro za ljudi kot ljudi). Katere poteze so take? Pogum, radodarnost, obvladanost, iskrenost, preudarnost, poštenost, skromnost, pravičnost,,… sodijo med vrline Strahopetnost, skopost, neobvladanost, dvoličnost, nepremišljenost, visokomiselnost/prevzetnost, neskromnost, krivičnost,… pa med hibe ali pomanjkljivosti.

20. Narava ali značaj vrlin (i) Vrline vs. spretnosti in veščine (ii) Vrline, razcvet in praktična razumnost (iii) Vrlina kot srednja mera med skrajnostmi (iv) Korektivnost vrlin (v) Univerzalnost ali relativnost vrlin? (vi) Celovitost ali fragmentarnost vrlin

21. Vrline vs. spretnosti in veščine Vrline se kažejo tako v drži, naravnanosti, kot tudi v dejanjih. Za ene od njih so bolj značilne čisto določene strasti (umerjenost), za druge čisto določena dejanja (pravičnost, radodarnost). Od spretnosti in veščin se ločijo po vlogi volje, namere ali hotenja v njih. Vrlina v nasprotju z njimi ni zgolj zmožnost, pritegniti mora tudi voljo. V primeru spretnosti in veščin, denimo, je hotena napaka bolj zaželena od nehotene, pri vrlinah pa ravno obratno – hotena napaka pri črkovanju ni znamenje pomanjkanja znanja, medtem ko hote storjena krivica razkriva krivičen značaj.

22. Vrlina kot srednja mera med dvema skrajnostma Aristotel opredeli vrline kot sredine (srednjo pot ali mero) med dvema slabostma, od katerih je ena v pomanjkanju, druga pa v pretiravanju. Hrabrost je sredina med strahopetnostjo in predrznostjo, radodarnost med skopostjo in razsipnostjo, blagost (v jezi) med togotnostjo in popustljivostjo, itd. Vprašanje: Ali so res vse vrline sredina med dvema nasprotnima poloma?

23. Korektivnost vrlin Vrline so korektivne dispozicije – potrebujemo jih, da bi premagali skušnjavo ali nadoknadili pomanjkanje motivacije. Vrline se najbolj tipično in nezmotljivo kažejo tam, kjer je vrlo ravnanje težavno. Hrabrost in umerjenost, denimo, sta vrlini zato, ker strah in želja po nezmernem uživanju v hrani, pijači in spolnosti delujeta kot skušnjavi; enako velja za marljivost, skromnost in upanje (lenoba, visokomislenost in obup so vse po vrsti skušnjave). Dobrodelnost in pravičnost sta po drugi strani vrlini zato, ker se težko pripravimo do tega, da bi za druge poskrbeli tako kot zase, oz. da bi jim priznali enake pravice, kot jih zahtevamo zase.

24. Uganka v zvezi s korektivnostjo vrlin Kdo premore več vrline, ta, ki ravna vrlo brez veliko premišljevanja, bolj ali manj samodejno, ali tisti, ki ga mučijo hude skušnjave? Kdo kaže več hrabrosti, ta, ki ga mika, da bi zbežal pred nevarnostjo, pa nazadnje le premaga strah in ostane, ali oni, ki na beg niti pomisli ne? Po eni strani je res, da se v dobrem ravnanju kaže tem več vrline, kolikor težavnejše je za akterja – po tej logiki je ta, ki je moral premagal hromeči strah, vrlejši. Po drugi strani pa njegove težave z vrlim ravnanjem kažejo, da še ni povsem vrl. Foot: Odgovor bo odvisen od tega, ali je izvor skušnjave v okoliščinah ali v njem samem. Ali te mika ukrasti, ker si reven ali sestradan, ali pa zato, ker si pohlepen? Če stojijo na poti do vrlega ravnanja zunanje ovire, sta težavnost in notranji boj merilo vrline; kadar se k vrlemu ravnanju težko pripravimo zaradi značajskih slabosti, pa ne.

25. Univerzalnost ali kulturna pogojenost vrlin? Ali so sestavine dobrega človeškega življenja univerzalne ali pa so oblike dobrega življenja in z njimi njihove sestavine (to, kar potrebujemo za dobro življenje) kulturno pogojene? (Nussbaum vs. MacIntyre) M. Nussbaum: dobro človeško življenje je življenje, v katerem dobro funkcioniramo kot ljudje – se pravi kot biološki organizmi, čustvena bitja, bitja z bogatim duševnim življenjem, razumna bitja, ustvarjalna bitja, socialna bitja, itd.; vsi ljudje imamo približno enake zmožnosti in sposobnosti in zato enake ali vsaj zelo podobne potrebe. A. MacIntyre: vrlina je odličnost v opravljanju določene vloge, družbene vloge pa so kulturno definirane oz. pogojene (ideal dobrega očeta, bojevnika, vladarja, uradnika, učitelja/vzgojitelja,…)

26. Celovitost ali fragmentarnost vrlin Ali je vrlina celovita, enovita ali fragmentirana? Ali imamo lahko eno od njih, ne da bi hkrati imeli tudi vse ostale? Tezo o celovitosti, enovitosti vrline lahko razumemo na dva načina: (1) Če poseduješ eno vrlino, potem poseduješ vse. (teza o ekvivalenci) (2) Vrlina je ena sama, ‘pravičnost’, ‘razumnost’, ‘pobožnost’, ‘pogum’, ‘modrost’ so zgolj različna imena za eno in isto stvar. (teza o istovetnosti)

27. (1) Teza o ekvivalenci Trditev “Pogum je modrost.” je treba razumeti tako “Vsi pogumni so tudi modri.” Vrline so med seboj nujno povezane – kjer je ena, so tudi vse ostale. (močna verzija) Vrline so med seboj zgolj statistično povezane – če imamo ene, imamo verjetno tudi druge, ni pa v tem nobene nujnosti. (šibka verzija) Nekateri ljudje so tako modri in umerjeni kot hrabri in pravični, a take ljudi lahko preštejemo na prste ene roke. Pri vseh drugih so vrline kot umerjenost ali preudarnost zgolj pogojno dobre – prva se rada kaže kot bojazljivost in skopost v sprejemanju dobrih stvari, druga pa kot pretirana skrb za lastno varnost in lastnino; v obeh primerih gre veliko dobrega v nič.

28. (2) Teza o istovetnosti Trditev “Pogum je modrost.” je treba razumeti tako “Pogum je sam po sebi moder.” Pojasnilo: Pogum je modrost glede tega, kaj je strašno in kaj ne. Težava: To predpostavlja, da so vrline lastnosti, ki jim je smiselno predicirati vrline, torej lastnosti iste vrste. Tako branje preveč intelektualizira vrline.

29. Domnevne prednosti etike vrlin • motivom in značaju, ki ju etike, ki jih v prvi vrsti zanima ravnanje ljudi, zanemarjajo, dodeli pomembno vlogo v moralni presoji • Besednjak značajskih kvalitet je bližji zdravorazumski, pred-teoretski morali • Etiko vrlin odlikuje če že ne večja logična enotnost, pa vsaj večja praktična enostavnost. Ali bo imelo vprašanje “Kaj naj storim?” en sam ali več odgovorov, je odvisno od tega, ali se da vse dolžnosti skrčiti na eno samo dolžnost oz. vsa načela izpeljati iz enega samega, vrhovnega načela. Za enotnost odgovorov na vprašanje “Kakšen naj bom?” nam, nasprotmo, jamči organska enotnost značaja, ki je vedno več kot zgolj vsota vseh psiholoških dispozicij. (B. Mayo)

30. Aristotelov teleološki argument: (1) Vsaka stvar in vsaka dejavnost ima v sebi vgrajen nek notranji smoter, h kateremu po naravi stremi. (2) Ta smoter določa, kaj je dobro zanjo oz. kaj je njej lastno, zanjo specifično dobro. (3) Da bi odkrili specifično človeško dobro, moramo zato najprej prepoznati značilni smoter, ki naj bi ga ljudje uresničevali. (4) Tak za ljudi značilen smoter je razumno udejstvovanje v skladu z vrlino oz. kontemplacija/premišljanje (življenjske funkcije so jim skupne z vsemi živimi bitji, zaznava pa z živalmi). Torej (5) Dobro, srečno človeško življenje je življenje (razumno udejstvovanje) v skladu z vrlino oz. življenje v kontemplaciji.

31. Težave z Aristotelovim argumentom: (i) Premisa (1) se ne ujema preveč dobro s sodobno, znanstveno sliko sveta – dogajanje v svetu uravnavajo zunanje sile, ne stvarem notranji smotri. (ii) Sklep z “vsak del A-ja opravlja neko funkcijo oz. uresničuje nek sebi lasten smoter” na “torej mora tudi A opravljati neko funkcijo oz. uresničevati nek sebi lasten smoter” je neveljaven. (iii) Enako velja za sklep z “X je primarno ali izključno namenjen za dejavnost Φ (“oko je namenjeno za gledanje, uho za poslušanje”)”, na “torej je X-ovo končno, vrhovno dobro v odličnem opravljanju Φ-ja” (“odlično oko je tisto, ki dobro vidi” oz. “vse, kar ostri vid, je za oko dobro, vse, kar ga zamegljuje, je za oko slabo”) (iv) Aristotel ostaja neodločen med dvema, vsaj na prvi pogled nezdružljivima življenjskima idealoma – dejavnim prakticiranjem vrline in odmaknjeno kontemplacijo.

32. Očitki etiki vrlin (a) Je prazna (v končni fazi se skrči na tezo, da so vrline preprosto dispozicije za pravilna občutja, misli in dejanja) (b) Je različica egoistične etike (zapoveduje nezdravo ukvarjanje s samim seboj) (c) Temelji na zgrešenih predpostavkah o človeški psihologiji (v stvarnosti robustnih, stabilnih značajskih potez ne najdemo) (d) Opira se na zastarel teleološki model sveta (v resnici pa nima nič, tudi ljudje ne, vgrajenega notranjega smotra, ki bi obenem pojasnil njihovo obnašanje in enoznačno določil, kaj je zanje dobro)