1 / 39

PRIZADEVANJE ZA MIR

PRIZADEVANJE ZA MIR. I. SVETOPISEMSKI VIDIKI. V svetopisemskem razodetju je mir veliko več kot preprosta odsotnost vojne: predstavlja polnost življenja (prim. Mal 2,5); še zdaleč ni človeška iznajdba, je najvišji božji dar, podarjen vsem ljudem; dar, ki zahteva pokorščino božjemu načrtu.

eara
Download Presentation

PRIZADEVANJE ZA MIR

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author. Content is provided to you AS IS for your information and personal use only. Download presentation by click this link. While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server. During download, if you can't get a presentation, the file might be deleted by the publisher.

E N D

Presentation Transcript


  1. PRIZADEVANJE ZA MIR

  2. I. SVETOPISEMSKI VIDIKI • V svetopisemskem razodetju je mir veliko več kot preprosta odsotnost vojne: predstavlja polnost življenja (prim. Mal 2,5); še zdaleč ni človeška iznajdba, je najvišji božji dar, podarjen vsem ljudem; dar, ki zahteva pokorščino božjemu načrtu.

  3. Mir je učinek božjega blagoslova nad njegovim ljudstvom: »Gospod naj obrne svoje obličje k tebi in ti podeli mir« (4 Mz 6,26). Takšen mir prinaša rodovitnost (prim. Iz 48,19), blaginjo (prim. Iz 48,18), razcvet (prim. Iz 54,13), odganja strah (prim. 3 Mz 26,6) in poraja globoko veselje (prim. Prg 12,20).

  4. Novi svet miru, ki naj bi objel vso naravo, je obljubljen za mesijansko dobo (prim. Iz 11,6–9) in sam Mesija je opisan kot »Knez miru« (iz 9,5). • Bog koprni po tem, da bi naklonil mir »svojemu ljudstvu in svojim zvestim« (Ps 85,9). Ko psalmist posluša, kaj hoče Bog povedati svojemu ljudstvu o miru, sliši te besede: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila« (Ps 85,11).

  5. Obljuba miru, ki spremlja vso Staro zavezo, se uresniči v Jezusovi osebi. Mir je namreč najodličnejša mesijanska dobrina, ki vsebuje vse druge odrešenjske dobrine.

  6. Hebrejska beseda šalom v etimološkem pomenu popolnosti izraža zamisel »miru« v njegovem polnem pomenu (prim. Iz 9,5 sl.; Mih 5,1–4). Mesijevo kraljestvo je prav kraljestvo miru ...

  7. Jezus svojo duhovno oporoko zapečati z darom miru: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Tudi besede Vstalega ne zvenijo drugače; vsakič, ko se sreča s svojimi učenci, jih sprejme s pozdravom in z darom miru: »Mir z vami« (Lk 24,36; Jn 20,19.21.26).

  8. Mir je nadalje sprava z brati, kajti Jezus v molitvi očenaš, ki nas jo je naučil, povezuje odpuščanje, za katero prosi Boga, s tistim, ki ga naklanjamo bratom: »odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12). • S to dvojno spravo lahko postane kristjan tvorec miru in torej »prebivalec« božjega kraljestva, v skladu z Jezusovo besedo: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5,9).

  9. Delo za mir ni nikoli ločeno od oznanjevanja evangelija, ki je prav »evangelij miru« (Apd 10,36; prim. Ef 6,15), namenjen vsem ljudem. • V središču »evangelija miru« (Ef 6,15) ostaja skrivnost Križa, ker je mir prirojen Kristusovi žrtvi (prim. Iz 53,5: »On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni«).

  10. Križani Jezus je uničil delitev in prav »po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo« (Ef 2,16) in podaril ljudem zveličavno vstajenje.

  11. II. MIR JE SAD PRAVIČNOSTI IN LJUBEZNI • Mir je vrednota in splošna dolžnost. Njegov temelj je v razumskem in moralnem redu družbe, ki ima korenine v samem Bogu, »prvinskem izviru bitja, v bistveni resnici in najvišjem dobrem«.

  12. Mir ni samo odsotnost vojne in tudi ne stalno ravnotežje med nasprotujočimi si silami, marveč temelji na pravilnem pojmovanju človeške osebe in zahteva vzpostavljanje reda pravičnosti in ljubezni.

  13. Nasilje ni nikoli pravičen odgovor. Cerkev s prepričanjem svoje vere v Kristusa in v zavesti poslanstva razglaša, »da je nasilje zlo, da je nasilje kot reševanje težkih vprašanj nesprejemljivo, da je nasilje nevredno človeka. • Nasilje je laž, ker nasprotuje resnici naše vere, resnici naše človečnosti. Nasilje ruši, kar bi bilo treba braniti: dostojanstvo, življenje, svobodo človeških bitij.«

  14. »Tisti, ki se odrekajo nasilnemu in krvavemu delovanju ter se za zaščito človekovih pravic zatekajo k sredstvom obrambe, ki je dosegljiva najslabotnejšim, pričujejo z evangeljsko ljubeznijo, če se le to dogaja brez škode za pravice in obveznosti drugih ljudi in družb. Ti zakonito izpričujejo težo fizičnih in moralnih tveganj, ki jih vsebuje zatekanje k nasilju z njegovimi ruševinami in njegovimi mrtveci.«

  15. III. VOJNA JE STEČAJ MIRU • Cerkveno učiteljstvo obsoja »strahotno vojno« in zahteva, da je treba o njej razmišljati popolnoma drugače: »V današnji dobi, ki se ponaša z atomsko močjo, je torej nemogoče misliti, da bi bila vojna primerna, da poravnava kršitev pravic«.

  16. Vojna je »nesreča« in ni nikdar primerno sredstvo za reševanje zapletenih vprašanj, ki se porajajo med državami: »Nikoli ni bilo in nikdar ne bo«, ker ustvarja nove in še bolj zapletene spopade. Ko izbruhne vojna, postane »nekoristno klanje«, »pustolovščina brez povratka«, ki spravlja v nevarnost sedanje rodove in grozi prihodnosti človeštva: »Z mirom ničesar ne izgubimo. Vse lahko izgubimo z vojno.«

  17. a) Zakonita obramba • Napadalna vojna je sama po sebi nemoralna. Če se, žal, razvname, imajo predstavniki napadene države pravico in dolžnost, da organizirajo obrambo tudi z uporabo orožja.

  18. Da bi bila uporaba orožja zakonita, morajo upoštevati nekatere stroge pogoje: »– da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna; – da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita; – da se združi več resnih pogojev za uspeh; – da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno.

  19. Take so tradicionalne prvine, naštete v nauku, ki se imenuje nauk o ‘pravični vojni’. Ocenjevanje teh pogojev nravne legitimnosti je stvar razumne (prudencialne) presoje tistih, katerih naloga je skrbeti za skupni blagor.«

  20. Listina Organizacije združenih narodov, ki izvira iz tragedije druge svetovne vojne in je namenjena varovanju prihodnjih rodov pred nesrečo vojne, temelji na splošni prepovedi uporabe sile pri reševanju sporov med državami, razen v dveh primerih: ko gre za zakonito obrambo in za ukrepe, ki jih je na področju odgovornosti za ohranitev miru sprejel Varnostni svet. Vsekakor pa mora uporaba pravice do obrambe spoštovati »tradicionalne meje nujnosti in sorazmernosti«.

  21. b) Obramba miru • V državah, kjer zahteve zakonite obrambe upravičujejo obstoj oboroženih sil, mora biti njihovo delovanje v službi miru: tisti, ki v tem duhu ščitijo varnost in svobodo neke države, resnično prispevajo k miru. • Vsaka oseba, zaposlena v oboroženih silah, je dejansko poklicana, da brani blaginjo, resnico in pravico v svetu; ni jih majhno število, ki so na tem področju za te vrednote in za zaščito nedolžnih darovali svoje življenje.

  22. c) Obramba nedolžnih je dolžnost • Pravica do uporabe sile pri zakoniti obrambi je povezana z dolžnostjo, da je treba ščititi nedolžne žrtve, ki se ne morejo braniti pred napadalcem, in jim pomagati. V spopadih moderne dobe, pogosto znotraj iste države, je treba v celoti spoštovatidoločila mednarodnega humanitarnega prava.

  23. V premnogih okoliščinah je prizadeto civilno prebivalstvo, včasih celo kot vojaški cilj. V nekaterih primerih je predmet surovega pokola ali pa s prisilo izgnano z lastnih domov in lastne zemlje s pretvezo nesprejemljivega »etničnega čiščenja«. V takšnih žalostnih okoliščinah je nujno, da humanitarna pomoč prispe do civilnega prebivalstva in da se nikdar ne izkorišča za to, da bi mu postavljali pogoje: blaginja ljudi mora biti nad interesi vojskujočih se strani.

  24. Mednarodna skupnost je poskrbela tudi za Mednarodno kazensko sodišče, ki naj bi kaznovalo tiste, ki so odgovorni za zelo huda dejanja: genocid, zločine proti človečnosti, vojne zločine, agresijo. Cerkveno učiteljstvo je kar naprej podpiralo to pobudo.

  25. d) Razorožitev • Orožje za množično uničevanje – biološko, kemično in atomsko – pomeni zelo resno grožnjo; tisti, ki ga premorejo, nosijo velikansko odgovornost pred Bogom in človeštvom. Načelo o neširjenju atomskega orožja, ukrepi za atomsko razorožitev in tudi prepoved atomskih poskusov so med seboj tesno povezani cilji, ki jih je treba čimprej doseči z učinkovitim mednarodnim nadzorom.

  26. Prepoved razvijanja, izdelovanja, kopičenja in uporabe kemičnega in biološkega orožja pa tudi ukrepi, ki narekujejo njegovo uničevanje, dopolnjujejo mednarodni zakonski okvir za odpravo tega nesrečnega orožja, katerega uporabo cerkveno učiteljstvo izrecno zavrača:

  27. »Vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja, je zločin proti Bogu in proti človeku, zločin, ki ga je treba odločno in brez omahovanja obsoditi.«

  28. e) Obsodba terorizma • Terorizem je ena izmed najbolj surovih oblik nasilja, ki danes pretresa mednarodno skupnost: seje sovraštvo, smrt, željo po maščevanju in nasilnih povračilih (represalijah).

  29. Iz prevratniške strategije, ki je značilna za nekatere skrajne organizacije, osredotočene na uničevanje stvari in na pobijanje ljudi, se je terorizem spremenil v temno mrežo političnega pajdaštva, ki uporablja tudi prefinjena tehnična sredstva, ima pogosto na voljo velikanske finance in pripravlja strategijo najširših razsežnosti.

  30. Pri tem tolče po popolnoma nedolžnih ljudeh, naključnih žrtvah terorističnih dejanj. Tarče terorističnih napadov so v glavnem kraji vsakdanjega življenja, in ne vojaški cilji na vojnih območjih.

  31. Terorizem je treba brezpogojno obsoditi. Terorizem globoko prezira človeško življenje in ga ni mogoče opravičiti z nobenim razlogom, saj je človek vedno cilj, nikoli sredstvo. Teroristična dejanja globoko ponižujejo človekovo dostojanstvo in žalijo vse človeštvo: »Zato obstaja pravica do obrambe pred terorizmom.«

  32. Skrunjenje in bogokletje je, ko se kdo razglaša za terorista v božjem imenu. Tako si terorist – ker misli, da je v polni posesti božje resnice, in si zato ne prizadeva, da bi ga božja resnica prevzela – za svoje orodje prisvaja tudi Boga, ne le človeka.

  33. Kdor ima tiste, ki umirajo med izvajanjem terorističnih dejanj, za »mučence«, sprevrača pojem mučeništva. Mučeništvo je pričevanje tistega, ki sprejema smrt, da ne bi zatajil Boga in njegove ljubezni, ne pa onega, ki ubija v božjem imenu.

  34. IV. PRISPEVEK CERKVE K MIRU • Prizadevanje za mir v svetu je sestavni del poslanstva, s katerim Cerkev nadaljuje Kristusovo odrešilno delo na zemlji. Cerkev je namreč v Kristusu »’zakrament’ ali znamenje in orodje miru v svetu in za svet«.

  35. Cerkev uči, da je pravi mir mogoč samo zaradi odpuščanja in sprave. Ni lahko odpustiti ob posledicah vojne in spopadov, kajti nasilje, zlasti ko vodi »do prepadov nečloveškosti in opustošenja«, vedno zapušča dediščino, težko breme bolečine, ki jo je mogoče ublažiti le s poglobljeno, pošteno in pogumno refleksijo, ki je skupna nasprotujočim si stranem in je sposobna premagovati sedanje težave z držo, očiščeno v kesanju. Breme preteklosti, ki ga ni mogoče pozabiti, lahko sprejmemo le ob obojestranskem podarjenem in sprejetem odpuščanju. To je dolga in naporna, a ne nemogoča pot.

  36. Cerkev se bori za mir z molitvijo. Molitev spodbuja srca h globokemu odnosu z Bogom pa tudi k srečanju z bližnjim v znamenju spoštovanja, zaupanja, razumevanja in ljubezni.

  37. Svetovni dnevi miru so posebno intenzivna molitvena slavja, namenjena molitvi za mir in prizadevanjem za njegovo utrditev v svetu.

  38. »Mir se uveljavlja samo s tistim mirom, ki ga ni mogoče ločiti od pravičnosti, in se krepi iz osebne žrtve, prizanesljivosti, usmiljenja, ljubezni.«

  39. Literatura • Kompendij družbenega nauka Cerkve • Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike Nadškofije Ljubljana

More Related