Črna prst
Sponsored Links
This presentation is the property of its rightful owner.
1 / 49

Kot furmanski konj s plašnicami na očeh bi skoraj spregledal te alpske možine in ... PowerPoint PPT Presentation


  • 125 Views
  • Uploaded on
  • Presentation posted in: General

Črna prst 30-31.07.2013 Za dražit prijatelje… Miljko http://zadrazitprijatelje.com [email protected] Dolge sence na Kalu so mi tiho razlagale, da sem že malo pozen, mogoče že prepozen. S težkim nahrbtnikom ….

Download Presentation

Kot furmanski konj s plašnicami na očeh bi skoraj spregledal te alpske možine in ...

An Image/Link below is provided (as is) to download presentation

Download Policy: Content on the Website is provided to you AS IS for your information and personal use and may not be sold / licensed / shared on other websites without getting consent from its author.While downloading, if for some reason you are not able to download a presentation, the publisher may have deleted the file from their server.


- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - E N D - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Presentation Transcript


Črna prst30-31.07.2013Za dražit prijatelje… Miljkohttp://zadrazitprijatelje.com [email protected]


Dolge sence na Kalu so mi tiho razlagale, da sem že malo pozen, mogoče že prepozen. S težkim nahrbtnikom …


… sem se zakadil na Kalarsko brdo. Potem je telo reklo: “Umiri konje”. Sapa je kmalu prišla zadaj, duša še malo kasneje.


Na robu gozda sva se srečala. Jaz gor, on dol. Kdo ve, kolikokrat v tem mesecu je šel gor k svoji Dorici?


Kot furmanski konj s plašnicami na očeh bi skoraj spregledal te alpske možine in ...


… po dolgem času sem spet spoznal, kako slep si, ko hitiš s pogledom prikovanim na uro.


Hitro, zelo hitro sem prišel tja gor. Malo grozljivo oblačno je bilo sprva videti, …


… a je postalo lepše, ko sem preoblečen na vrhu sedel in …


… v miru opazoval ugašanje dneva.


Zadnji sončni žarki so se sprehodili čez Slatnik, …


… zarisali dva kroga na … khm, le na kaj me spominjata tista dva hribčka …


… in šele potem dovolili, da je pogled splaval tja daleč do morja.


Sprva grozeči oblaki …


… so se umirili in na zahodu, ...


… tam daleč za Montažem, se je nebo obarvalo rumeno.


Vanež je zaman stegoval svoj dolgi vrat, …


… da bi bolje videl sonce, …


… ki se je počasi poslavljalo za grebenom.


Tisti najvišji oblački so se še uspeli odeti v kričeča oblačila, …


… potem pa je vse skupaj počasi zamrlo.


Le tam za Tolminskimi gorami in Krnom na skrajni levi, …


… so rdeči oblačni valovi še nekaj časa valovili. Potem so počasi ugasnili.


Noč je prišla hitro. S polnim trebuhom sem opazoval, kako so zvezde z vzhoda bežale proti zahodu, ...


… avioni pa , le kdo bi jih lahko preštel, proti Bližnjemu vzhodu.


Vsake toliko časa se je čez nebo sprehodil kakšen utrinek. Želje je odnesel s seboj.


Mlečna cesta in milijoni zvezd so žareli na nebu …


… in “palček Smuk” bi jih lahko občudoval iz ribnika. Če bi le prišel tako visoko.


Toplo pa kljub vsem tem lučem v daljavi ni bilo in …


... tisti čaj na mizi, še vedno topel kljub pozni nočni uri , se je še kako prilegel. Kuharica že ve.


Noč je bila kratka in nebo je bilo zjutraj kot umito. Na vzhodu se je že barvalo na toplo, …


… na vrhu pa veter je skrbel, da ni bilo tako. Tisti mrzel je vztrajal še od večera.


Še luna je z objektivom potrpežljivo čakala, …


… da se je na vzhodu prikazalo sonce in …


… obsijalo Tolminsko verigo gora. Pred desetletji so jih prekrstili, a ko jih gledam s primorskega konca, so to še vedno Tolminski.


Saj bi se človek razgledoval okoli, tja čez Bohinjsko jezero proti Triglavu, …


… ali navzdol na to idilično vasico Stržišče, ...


… a kaj, ko je pod nogami toliko lepih rož.


Vse sveže v prvih jutranjih žarkih …


… so se postavljale in pozirale.


Dolga pot bi bila še pred mano, a je tehnika malo zatajila. Te že malo blede zoisove zvončice …


… in ta škržolica niso mogli razumeti mojih težav z rezervnimi baterijami fotoaparata.


Tudi sam jih nisem, zato sem samo pomahal tem kosmatincem v slovo in se obrnil navzdol.


Dva mlada svizca sta se pod kočo igrivo prepirala. Dokler ni prišel “ta stari” in naredil red.


Pot navzdol je minila v “klečeplazenju” za rožami. Kako bi lahko drugače …


… dovolj od blizu opazoval to čebelo, ki se je trudila na rožnatem kačjaku …


… ali tega pajka, ki si je za dom izbral najlepšo lokacijo …


… med samimi alpskimi možinami.


Na travniku mi je tale lahkokrilec pomahal v slovo in poti je bilo konec.


Še zadnji pogled na vso zeleno Črno prst, potem je šlo vse samo še navzdol. Vse razen vročine. Ta je z vsakim metrom spusta naraščala. Najraje bi obrnil.


  • Login