EKONOMIJA IN EKONOMSKI SUBJEKTI

1. EKONOMIJA IN EKONOMSKI SUBJEKTI V tem poglavju bomo spoznali ekonomijo kot vedo, s katerimi problemi se ukvarja, spoznali nekaj principov ekonomike podjetja. Govorili bomo o nujnosti odločanja, saj moramo v razmerah redkosti in negotovosti izbirati med alternativami. Analizirali bomo, zakaj sploh nastane podjetje, kateri so tisti dejavniki, ki pri posamezniku sprožijo željo in potrebo po lastni gospodarski iniciativi. V nadaljevanju bomo proučevali okolje podjetja in dejavnike, ki vplivajo nanj in obratno. Ogledali si bomo pojme, kot so družbena formacija, politični sistem, družbenoekonomski sistem, ekonomski sistem, ekonomsko politiko in njene instrumente ter nenazadnje akterje v okolju – ekonomske subjekte. V zadnjem delu tega poglavja si bomo ogledali vrste organizacij v javnem in zasebnem sektorju, kateri so tisti predpisi, ki določajo njihovo raznovrstno obličnost.

2. EKONOMIJA – REDKOST IN UČINKOVITOST – NUJNOST ODLOČANJA

3. Kaj je ekonomija?Ekonomija je veda o gospodarjenju.

4. Preučuje, kako se družbe odločijo uporabljati redke proizvodne vire, ki jih lahko uporabimo za različne namene, za proizvodnjo raznih dobrin, in kako te razdelijo med razne skupine.

5. Dobrine so redke, ker ljudje želimo precej več, kot pa lahko v nacionalnem ali globalnem gospodarstvu proizvedemo. Ekonomske dobrine so redke, niso proste, in družba mora izbirati med dobrinami, ki jih lahko proizvede z razpoložljivimi viri.

6. Ekonomijo kot vedo delimo na dve podzvrsti:- mikroekonomija se ukvarja z obnašanjem posameznih entitet, kot so trgi, podjetja in gospodinjstva; - makroekonomija preučuje delovanje gospodarstva kot celote; preučuje celotno raven narodnega outputa, brezposlenosti in cen.

7. Tri temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarja makroekonomija, so: • Zakaj output in zaposlenost včasih padeta in kako lahko zmanjšamo brezposelnost? • Kateri so viri inflacije cen in kako jo lahko ohranjamo pod nadzorom? • Kako lahko država poveča stopnjo ekonomske rasti?

8. V splošnem lahko opredelimo tudi, da se vsaka družba srečuje s potrebo po uresničevanju naslednjih ciljev (Rebernik 1999, str. 19): • doseganje ekonomske rasti in razvoja, kar pomeni večanje proizvodnje vse kakovostnejših izdelkov in storitev, ki povečujejo kakovost življenja; • zagotavljanje polne zaposlenosti, kar pomeni, da naj bi vsi, ki so sposobni in voljni delati, imeli primerno zaposlitev; • ohranjanje stabilnosti cen, kar pomeni ohranjanje splošne ravni cen in izogibanje inflaciji ter deflaciji; • uveljavljanje ekonomske svobode, kar pomeni, da naj bi ekonomski osebki (upravljalci, delavci, kupci ...) čim bolj svobodno opravljali svoje ekonomske aktivnosti; • omogočanje pravične razdelitve dohodkov – nobena skupina ljudi naj ne bi živela v velikem siromaštvu, medtem ko bi druge skupine uživale v izjemnem razkošju; • zagotavljanje ekonomske varnosti, kar pomeni zagotavljanje pomoči bolnim, invalidnim, ostarelim ali drugače onesposobljenim ali odvisnim skupinam ljudi; • doseganje tehnološke in ekonomske učinkovitosti – razpoložljive proizvodne tvorce naj bi čim bolj racionalno izkoristili.

9. Zaradi redkosti dobrin in iz tega izhajajoče zahteve po njihovi učinkoviti in optimalni rabi morajo gospodarski subjekti iskati odgovore na takšna vprašanja, jih tehtati in se o njihovi izbiri tudi odločati.

10. Odločanje je temeljna dejavnost managementa, ne glede na njegovo raven delovanja, in sicer na globalni ravni, nacionalni oziroma narodnogospodarski ravni, ravni posameznega trga, ravni podjetja, znotraj posamezne organizacijske enote podjetja, na ravni gospodinjstva, na ravni homo economicusa.

11. V povezavi z odločitvenim procesom managementa na ravni podjetja so njegovi temeljni elementi: cilji, informacije in odločitve.

12. Osnovni cilj managementa podjetja je obstati in biti uspešen v tržnem gospodarskem okolju. Ti cilji niso vsota ciljev posameznikov, temveč so odvisni od spleta njihovih različno vplivnih in manj vplivnih interesov.

13. Da se lahko odločamo, potrebujemo informacije. Te informacije pridobivamo znotraj podjetja in v zunanjem okolju. Najpomembnejše so naslednje temeljne informacije: • povpraševanju, ponudbi in cenah za izdelek oz. storitev, ki ga podjetje ponuja, substitutih ipd., • razpoložljivosti prvin poslovnega procesa, ki jih za proizvodnjo podjetje potrebuje, • obstoječih in porajajočih se tehnologijah za proizvodnjo in tehnologijah, ki so in morda bodo del izdelka ali storitve.

14. Pri odločanju tehtamo informacije v povezavi z iskanjem odgovorov na naslednja vprašanja: kaj in koliko proizvajati ter po čem, s čim bomo proizvajali ter po čem, kako bomo proizvajali?

15. Pri odločanju uporabimo informacije o delovanju podjetja, ki jih predstavljajo tudi kazalci in kazalniki in jih bomo obravnavali v zadnjem poglavju. Na podlagi zastavljenih ciljev in pridobljenih informacij sprejmemo odločitev o inputih in outputih. Odločitveni proces v podjetju prikazujemo na naslednji sliki.

17. Kakovost pridobljenih informacij je pogosto spremenljiva. Vsaka odločitev tako pomeni sprejemanje tveganja, ki je povezano z negotovostjo, v kateri živimo. Ravno zato pri odločanju ugotavljamo možne alternative in izvedemo izbor po fazah, kot jih prikazujemo na spodnji sliki.

19. Pri odločanju pa ne gre brez poznavanja osnovnih konceptov gospodarjenja na ravni podjetja. Veda, ki se ukvarja z gospodarjenjem na ravni podjetja, se imenuje ekonomika podjetja.

20. Pomembnejši koncepti, ki spadajo v ekonomiko podjetja, so naslednji: • alokacija proizvodnih tvorcev in transakcijski stroški, • oportunitetni stroški,elastičnost ponudbe in povpraševanja, • upadajoči mejni donosi in marginalna analiza, • cilji poslovanja in časovna dimenzija poslovanja, • časovna vrednost denarja in vrednotenje investicij, • ekonomija obsega in ekonomija razpona, • eksternalije, krivulja učenja. krivulja izkušenj ipd.

21. Zaradi redkosti virov so omejene možnosti, da bi zadovoljili vse potrebe. Ker ne moremo zadovoljiti vseh potreb, smo prisiljeni izbirati med alternativami. Ko eno izmed alternativ izberemo, hkrati zavržemo vsako drugo možno alternativo. S tem se odrečemo donosom zavržene alternative, kajti proizvodne vire uporabljamo za izkoriščanje izbrane alternative. Zavrženo korist imenujemo oportunitetni strošek.

22. Iz odnosa med redkostjo in izbiro izhajajo naslednja temeljna spoznanja: • Nekdo mora opraviti izbiro, za izbor alternative je potreben posameznik. • Iz tega izhaja spoznanje, da so oportunitetni stroški, tj. vrednost alternative, ki ni bila izbrana, v glavi tistega, ki izbira. Ta strošek mora torej nositi tisti, ki izbira, in ga ni možno prenesti na drugega. • Oportunitetni stroški so torej subjektivni (so v glavi tistega, ki izbira) in jih ne more objektivizirati ali meriti nihče drug kot on sam. Zato se jih ne da tako zlahka prevesti v dimenzijo vira, denarja ali dobrine. • Oportunitetni stroški obstajajo samo v trenutku odločanja, takoj zatem izginejo, kar seveda pomeni, da se ti stroški nikoli ne realizirajo; tega, kar smo zavrgli, ne moremo uživati.

23. Vsaka družba, podobno kot v podjetju, mora torej odgovoriti na najmanj naslednja temeljna ekonomska vprašanja: kaj, koliko, kako in za koga proizvajati? Ali drugače: • Koliko in katere s široke palete izdelkov in storitev bomo proizvajali, torej kaj? • Kako bomo uporabljali vire v njihovi proizvodnji? • Komu so te dobrine namenjene, torej za koga – to je, kakšna naj bo razporeditev dohodka in potrošnje med posamezniki in družbenimi razredi?

24. Družbe odgovarjajo na ta vprašanja različno. Danes sta najpomembnejši obliki ekonomske organizacije komandna (planska) in tržna. Komandno gospodarstvo usmerja centralizirani nadzor vlade. Tržno gospodarstvo vodi neformalni sistem cen in dobičkov, v katerem večino odločitev sprejmejo posamezniki in podjetja. Družbe imajo različne mešanice tržnega in komandnega sistema, vse družbe so torej mešana gospodarstva.

25. Pri danih virih in tehnologiji lahko proizvodno izbiro med dvema dobrinama, na primer maslom in puškami, povzamemo s krivuljo proizvodnih možnosti ali transformacijsko krivuljo (slika 3).

26. Kaže, kako proizvodnja ene dobrine izključuje proizvodnjo druge dobrine. V svetu redkosti izbor nečesa pomeni žrtvovanje nečesa drugega. Vrednost žrtvovane dobrine ali storitve je oportunitetni strošek. Proizvodna učinkovitost se pojavi, ko ne moremo povečati proizvodnje ene dobrine brez zmanjšanja proizvodnje druge dobrine. To ponazarja krivulja proizvodnih možnosti. Ko je gospodarstvo na njej, lahko izdela več ene dobrine le, če izdela manj druge.

27. Krivulja proizvodnih možnosti ponazarja številne osnovne ekonomske procese: • kako ekonomska rast potiska to krivuljo navzven, • kako gospodarstva izbirajo relativno manj hrane in drugih osnovnih potrebščin, ko se razvijajo, • kako država izbira med zasebnimi in javnimi dobrinami ter • kako družba izbira med potrošnimi in kapitalnimi dobrinami, ki povečujejo prihodnjo potrošnjo.

28. Včasih so družbe na notranji strani krivulje proizvodnih možnosti. Ob visoki brezposelnosti ali med revolucijo, ali ko neučinkoviti vladni predpisi omejujejo ekonomsko dejavnost, je gospodarstvo neučinkovito in deluje znotraj transformacijske krivulje.

29. Poleg tega pa različni dejavniki vplivajo na obliko transformacijske krivulje, ki je lahko: • konkavna (na zgornji sliki), • linearna in • konveksna.

30. Transformacijska krivulja posredno kaže na še enega izmed konceptov ekonomike podjetja – donose obsega. Kot opisujemo v primerih posameznih oblik transformacijskih krivulj. Pri selitvi proizvodnih virov iz proizvodnje A v proizvodnjo B so ti donosi lahko naraščajoči, enakomerni (konstantni) ali upadajoči.

31. Ko govorimo o donosih obsega, si predstavljamo povečevanje obsega vloženih inputov in kot logično posledico povečevanje outputa. Donosi obsega kažejo na produkcijsko moč podjetja.

32. Torej če povečujemo količino prvin poslovnega procesa, pričakujemo tudi povečanje količine proizvedenih izdelkov in storitev. Če se podjetje sooča z upadajočimi mejnimi donosi, bo upadla tudi njegova ekonomska učinkovitost. Ko pa so donosi obsega naraščajoči, gre pri tem za hkraten proces povečevanja ekonomske učinkovitosti in produktivnosti.

33. Naslednji odločitveni problem je povezan z mejno koristnostjo.

34. Za dano mejno koristnost velja, da višja ko je cena, nižja je mejna koristnost za denarno enoto.

35. Kdaj bo prenehal računalniški zagnanec kupovati pomnilnik? V trenutku, ko se mejna koristnost dodatno kupljene enote pomnilnika izenači z njeno ceno.

36. Učinkovitost delovanja podjetja izboljšujemo tudi z učenjem in izkušnjami. Pri tem govorimo o krivulji učenja ali krivulji izkušenj, ki ponazarjata dolgoročno upadanje povprečnih stroškov zaradi izboljševanja poslovanja kot posledice izkušenj in učenja.

37. Ker predpostavljamo, da človek ravna kot homo oeconomicus, predpostavljamo tudi, da želi kombinirati redke dobrine na način, ki mu prinaša kar največje koristi. Na podlagi teh izhodišč nastane podjetje. Posameznik ali skupina posameznikov se odloči ustanoviti podjetje, ker predvideva, da bodo uspeli kombinirati prvine poslovnega procesa učinkoviteje, kot to počno drugi.

38. Ekonomske razloge za obstoj podjetja je zatorej iskati v ekonomiziranju redkih proizvodnih virov, ki bi bili drugače porabljeni na temelju tržnih cen. Rečeno drugače, za nekatere transakcije se bo podjetje izkazalo za bolj učinkovito kot trg v tem smislu, da so stroški iskanja, informacijski stroški, stroški pogajanj, stroški odločanja, stroški nadziranja in uveljavljanja pogodbenih določil manjši kot pa na trgu.

39. Jasno je, da tudi koordinacija ekonomskih aktivnosti znotraj podjetja ni brez stroškov. Dve vrsti stroškov sta pomembni za to, ali se bo transakcija izvajala znotraj podjetja ali ne: • Celotni stroški notranje organizacije rastejo, s tem ko se dodatne transakcije prenašajo s trga in podvržejo administrativnemu nadzoru. Planiranje in odločanje postane bolj kompleksno in dražje, s tem ko podjetje koordinira več aktivnosti in izvaja več funkcij. • Prav tako pa narašča tudi riziko, da proizvodni viri niso uporabljeni na najboljši možni način, kadar se vse več transakcij organizira znotraj podjetja. Gre za napake v delitvi dela, v določanju nagrajevalnih mehanizmov, v nadziranju rezultatov dela in podobno.

40. V splošnem velja, da se bo podjetje povečevalo tako dolgo, dokler stroški organiziranja dodatne transakcije znotraj podjetja ne bodo enaki stroškom izvajanja te iste transakcije s pomočjo menjave na trgu.

41. Pod pogojem ceteris paribus (Lat. vse ostalo nespremenjeno, vsi dejavniki nespremenjeni) bo podjetje torej težilo k temu, da se povečuje pod naslednjimi pogoji: • manjši kot so stroški organiziranja transakcij v podjetju in počasneje kot rastejo ti stroški glede na povečevanje števila organiziranih transakcij; • manj verjetno kot je, da bo podjetnik delal napake, in manjši kot je prirastek v napakah s prirastkom organiziranih transakcij; • večje kot je znižanje (ali manjši kot je porast) v nabavnih cenah proizvodnih dejavnikov za podjetja večje velikosti.

42. Nastanek in optimalno velikost podjetja na podlagi internaliziranja aktivnosti prikazujemo na naslednji sliki.

44. To pa pomeni, da postajajo marginalni prihranki na transakcijskih stroških vse manjši in manjši, ko podjetje internalizira dodatne odločitve o alokaciji proizvodnih virov.Podjetje, ki potrebuje posamezne inpute, ima na voljo naslednje možnosti: • kupovanje teh inputov na odprtem trgu takrat, ko jih potrebuje, in v količinah, kot jih potrebuje, • sklenitev pogodb s posameznimi dobavitelji, da dostavljajo te inpute takrat, ko jih podjetje potrebuje, ali lastna proizvodnja inputov. • Vsak od teh načinov je povezan s stroški. Ti stroški so t.i. transakcijski stroški, ki zajemajo stroške iskanja in pridobivanja informacij, stroške pogajanja in sprejemanja odločitev, stroške motiviranja in uveljavljanja dogovorjenih relacij, stroške nadziranja in ocenjevanja kakovosti izvedbe, stroške koordiniranja ustreznih poslovnih aktivnosti in druge.

45. Podjetniški proces • Poseben vpliv na ustanovitev podjetja in realizacijo podjetniške ideje imajo dejavniki okolja, ki vplivajo na ključne faze podjetniškega procesa, ki ga prikazujemo na naslednji sliki, kot tudi, kateri so ti dejavniki in njihovi elementi. Kot bomo lahko v nadaljevanju videli, je podjetje zelo odvisno od okolja, v katerem deluje. Hkrati pa mora imeti podjetnik posebne osebnostne lastnosti in sposobnosti, da vodi podjetniški proces, ki se razlikuje od managementa organizacije, a kljub temu morajo biti sposobnosti in lastnosti obeh vlog dopolnjujoče.

47. OKOLJE PODJETJA IN EKONOMSKA POLITIKA Ekonomsko okoljeŽivljenjsko okolje je celota naravno in umetno ustvarjenih danosti, v katerih obstajamo in se razvijamo. Življenjsko okolje kot celoto delimo na naravno in umetno. Umetno ustvarjeno okolje pa lahko delimo na ekonomsko, tehnično-tehnološko, kulturno, družbeno-politično, socialno in druga (sub)okolja.

48. Z ekonomskimi subjekti označujemo posameznike in skupine, ki imajo ekonomske interese, ki so organizirani in so ekonomsko aktivni. Glede na organiziranost jih delimo na: posameznike (običajno so organizirani v gospodinjstva), podjetja in državo.

49. Izvirni ekonomski interesi posameznikov so predvsem trošenje dobrin, interes podjetij je dobiček, interes države (vlade) pa uspeh na volitvah.

50. Največji pomen za proizvodnjo imajo podjetja, za porabo posamezniki, za makroekonomsko regulacijo pa država oziroma vlada. Ta razdelitev kaže, da morajo ekonomski subjekti upoštevati ekonomske interese drugih ekonomskih subjektov in da morajo včasih podrejati svoje interese družbenim (makroekonomskim) interesom, ki jih želi uresničiti država in ki zato določa makroekonomske okvirje, v katerih lahko delujejo posamezniki in podjetja.